Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > V središču > Članek
 

          - +   Preglej komentarje članka *  

V središču

11.9.2017

Možnosti, da istospolni partnerji v slovenskem pravnem redu postanejo starši

Istospolni partnerji v Sloveniji ne morejo skupaj posvojiti otroka, lahko pa vsak od partnerjev posvoji otroka sam. Posvoji lahko tujega otroka ali pa otroka svojega partnerja. Možnosti, da bi istospolni partnerji postali starši na podlagi posvojitve ali domneve starševstva s pomočjo oploditve z biomedicinsko pomočjo ali nadomestnega materinstva, v Sloveniji ni. Navedena ureditev velja ne glede na obliko skupnosti, v kateri živita istospolna partnerja. ZPZ za različno obravnavo istospolnih in raznospolnih partnerjev ne ponudi razlogov, kar kliče po ponovni presoji sprejete ureditve.
1. Uvodna opredelitev problematike

Pravno urejanje položaja istospolnih partnerjev je v Republiki Sloveniji že nekaj časa v rokah nestrokovne, laične javnosti. Ta je tista, ki z glasnim nasprotovanjem priznanju določenih pravic istospolnim partnerjem onemogoča vložitev zakonskih besedil v parlamentarno obravnavo, oziroma tista, ki z referendumom onemogoča uveljavitev že sprejete zakonodaje, včasih pa kar tista, ki napiše zakon in mu najde pot v parlamentarno obravnavo. Enega od tako oblikovanih besedil je Državni zbor letos sprejel v obliki Zakona o partnerski zvezi (ZPZ). Zakon že velja in vse kaže, da se bo kmalu začel tudi uporabljati.

Opisana prizadevanja za pravno (ne)urejanje položaja istospolnih partnerjev se ves čas vrtijo okrog enega samega vprašanja: smisla (razlogov) zakonske zveze v moderni državi. Vprašanje je, ali res obstajajo utemeljeni razlogi, ki zakonsko zvezo še lahko opravičijo kot ekskluzivno heteroseksualno in biološkoreproduktivno institucijo. Zgolj dejstvo, da lahko zakonsko zvezo tradicionalno skleneta le moški in ženska, namreč ne more biti objektivna okoliščina, ki lahko sama po sebi opravičuje takšno ekskluzivno heteroseksualno prakso.

Čeprav Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) kot edini namen zakonske zveze izpostavlja zasnovanje družine, se reproduktivnost ne more šteti za konstitutivni in s tem za predominantni element zakonske zveze (drugi odstavek 3. člena ZZZDR). To izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki v zadevi Goodwin proti Združenemu kraljestvu zastopa stališče, da nesposobnost (transseksualnega) para za spočetje otroka sama po sebi ne more biti okoliščina, ki paru jemlje pravico skleniti zakonsko zvezo. Ob sprejemu Zakona o registraciji istospolne skupnosti (ZRIPS) pogosto omenjen argument, da mora biti pravna ureditev istospolne skupnosti drugačna od pravne ureditve zakonske zveze, ker je istospolna skupnost v nasprotju z zakonsko zvezo "zaprta za življenje", zato ne more biti upoštevan.
 
Če reproduktivnost ni več konstitutivni element zakonske zveze, se postavlja vprašanje, ali ne bi morali tudi istospolnim partnerjem omogočiti sklenitev zakonske zveze. Prokreativnost je očitno samo ena od funkcij zakonske zveze. Smisel in razlog zakonske zveze v moderni državi sta širša od prokreativnosti. Zakonska zveza naj bi zadovoljevala tudi čustvene, spolne, moralno-etične (na primer medsebojno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, pomoč) in ekonomske potrebe, želje in zahteve partnerjev. Skupnostim, ki izpolnjujejo vse te zahteve, ne pa tudi zahteve po prokreaciji, bi morali priznati enake pravice kot zakoncem. To pa bi pomenilo, da istospolne skupnosti ne bi mogle biti nediskriminatorno izvzete iz splošnih pravil ZZZDR vsaj glede medsebojnih pravic in obveznosti partnerjev, premoženja in pravic partnerjev do družbe na podlagi tega uradnega partnerstva. V takem konceptu istospolnih partnerjev ne moremo obravnavati drugače od raznospolnih.

V tej zvezi se ves čas postavlja tudi vprašanje, ali ne bi moralo posebno družbeno varstvo družine vključevati tudi skupnosti istospolnih partnerjev kot staršev in otroka oziroma ali ne bi morala ureditev razmerij med starši in otroki v zakonski zvezi veljati tudi za zakonski zvezi podobna razmerja med istospolnimi partnerji kot starši in otroki. 
Vprašanje, ali bi pravna dovolitev zakonskih zvez nasprotovala koristi otroka, je po svoji pravni naravi sorodno vprašanju, katere škodljive vplive odraslih na razvoj otroka sme pravo omejevati. Zdi se, da otrokovemu razvoju na splošno bolj škodujejo starši, ki se opijajo z alkoholnimi pijačami, si vbrizgavajo heroin, uživajo velike količine tobačnih izdelkov, čezmerno mastno hrano, pa vendar sodobne družbe tem osebam ne prepovedujejo skleniti zakonske zveze s sklicevanjem na potencialno slab vpliv na otroke. Zelo vprašljivo je, ali je nevarnost odvisnosti od drog za otroka res manj huda kot dejstvo, da otrok živi v družinski skupnosti istospolnih partnerjev. 

O teh vprašanjih v Sloveniji ne obstajajo reprezentativne empirične raziskave, zato argumenti koristi otroka v tem razlikovanju niso prepričljivi, ker ne obstajajo trdni znanstveni dokazi, da istospolne zveze v resnici nasprotujejo koristi otroka. Celo nasprotno, če naj drži, da je zakonska zveza idealni okvir za vzgojo otrok, potem je preprečevanje istospolnim partnerjem, da bi vstopili v zakonsko zvezo, prispevek k diskriminaciji otrok na temelju spolne usmerjenosti njihovih staršev, saj v istospolnih skupnostih pogosto živijo tudi otroci.

Razlogov za to, da bi istospolnim parom še naprej onemogočali sklenitev zakonske zveze, ni, tudi če se tako onemogočanje istospolnih zakonskih zvez ta trenutek še ne šteje nujno za kršitev mednarodnih pravnih aktov s področja varstva človekovih pravic. Po praksi ESČP pravica do družinskega življenja (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin EKČP) držav ne zavezuje, da istospolnim partnerjem omogočijo sklenitev zakonske zveze. Na podlagi pravice do družinskega življenja so države dolžne le, da zakonski zvezi podobne partnerske skupnosti spoštujejo, jih ne ovirajo (tako imenovana negativna dolžnost države), jih po novi sodni praksi tudi pravno priznajo in zavarujejo z ustreznim pravnim institutom (tako imenovana pozitivna dolžnost države). Ta institut ni nujno zakonska zveza. Dolžnosti, da istospolnim partnerjem zagotovijo sklenitev zakonske zveze, naj državam ne bi nalagala niti pravica do sklenitve zakonske zveze (12. člen EKČP), čeprav ESČP zakonske zveze v skladu z 9. členom Pogodbe o ustavi za Evropo s sklepno listino (MPUE) od julija 2002 ne opredeljuje več kot razmerja med osebami različnega spola ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Barbara Novak: Možnosti, da istospolni partnerji v slovenskem pravnem redu postanejo starši, Podjetje in delo, 2016, št. 6-7.
Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnji članki

2017

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2011

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2010

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2009

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2008

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2007

December

November

Oktober