A. S. je iz Sirije prepotoval do Srbije, kjer je prečkal mejo s Hrvaško, od tu pa so hrvaški organi organizirali njegov prevoz do slovenske meje. Podobno so člani dveh afganistanskih družin decembra pripotovali v Srbijo, kjer so prečkali mejo s Hrvaško, od koder so bili prepeljani do slovenske meje.
Sirski državljan je nato vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, člani afganistanskih družin pa v Avstriji. Vendar sta tako Slovenija kot Avstrija menili, da so za obravnavanje prošenj teh oseb za mednarodno zaščito, ker so prosilci nezakonito vstopili na Hrvaško v smislu Uredbe št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III), pristojni hrvaški organi. Ker so prosilci za zaščito izpodbijali odločbe slovenskih oziroma avstrijskih organov in trdili, da njihovega vstopa na Hrvaško ni mogoče šteti za nezakonitega ter da so v skladu z Uredbo Dublin III za obravnavanje njihovih prošenj pristojni slovenski oziroma avstrijski organi. Zaradi navedenega sta se tako slovensko Vrhovno sodišče kot Vrhovno upravno sodišče na Dunaju obrnili na Sodišče EU s predhodnim vprašanjem, ali je treba vstop zadevnih oseb šteti za zakonit v smislu Uredbe Dublin III. Poleg tega je avstrijsko sodišče želelo izvedeti tudi, ali je mogoče ravnanje hrvaških organov enačiti z izdajo vizuma s strani te države članice.
Sodišče je najprej razjasnilo, ali se lahko dejanje organov prve države članice, ki so bili soočeni s prihodom izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli prečkati to državo, da bi v drugi državi članici vložili prošnjo za mednarodno zaščito in ki so tolerirali vstop takih državljanov, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop, ki morajo biti načeloma izpolnjeni v tej prvi državi članici, na ozemlje, šteti za "vizum" v smislu 12. člena Uredbe Dublin III. Sodišče je po analizi izraza "vizum" ugotovilo, da ta pojem pomeni "dovoljenje ali odločbo države članice", ki je "potrebno za tranzit ali vstop" na ozemlje te države članice ali več držav članic. Pojem vizuma tako napotuje na akt, ki ga formalno izda nacionalna uprava, ne pa zgolj na toleriranje. Ob tem je sodišče poudarilo, da se vizuma ne sme zamenjevati s sprejemom na ozemlje države članice, saj se vizum zahteva prav za dovolitev tega sprejema.
Sodišče je na vprašanje, ali so državljani tretje države – čigar vstop so organi prve države članice tolerirali, šteje za "nezakonito prečkanje" te prve države članice, odgovorilo pozitivno. Ker z Uredbo Dublin III ta izraz ni urejen, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pomen in obseg tega pojma določiti v skladu z običajnim pomenom uporabljenih izrazov, pri čemer se upošteva kontekst, v katerem se pojmi uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so. Sodišče je nezakonitost presojalo v skladu z Zakonikom o schengenskih mejah, upoštevalo pa je tudi možnost, da predpisi o prehodu zunanjih meja pristojnim nacionalnim organom priznajo možnost, da s sklicevanjem na humanitarne razloge odstopajo od pogojev za vstop, ki se načeloma zahtevajo od državljanov tretjih držav za zagotovitev zakonitosti njihovega prihodnjega bivanja v državah članicah.
Vendar pa bi takšno ravnanje (tudi, če gre za humanitarne razloge), pomenilo, da ta država članica ne bi bila odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo ta oseba vloži v drugi državi članici. Taka ugotovitev pa ne bi bila v skladu z Uredbo Dublin III, ki državi članici, v kateri je taka oseba prvič vstopila na ozemlje Unije, dodeljuje odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo vloži ta oseba. Tako država članica, ki se je odločila, da bo iz humanitarnih razlogov dovolila vstop državljana države, ki ni članica EU, ki je brez vizuma in za katerega ne velja oprostitev vizumske obveznosti, na svoje ozemlje, ne more biti oproščena take odgovornosti.
Sodišče je tako zaključilo, da pojem „nezakonit prehod meje“ zajema tudi položaj, v katerem država članica na svoje ozemlje sprejme državljane države, ki ni članica EU, s sklicevanjem na humanitarne razloge in ob odstopanju od pogojev za vstop, ki načeloma veljajo za državljane držav, ki niso članice EU.
Ob upoštevanju navedenega je Hrvaška odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito oseb, ki so množično prečkale njeno mejo med begunsko krizo 2015–2016, saj se šteje, da so nezakonito prečkale zunanjo mejo Hrvaške v smislu Uredbe Dublin III.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.