(okrožno sodišče) Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke izstavitev listine, na podlagi katere bo tožeča stranka lahko vknjižila lastninsko pravico na nepremičnini. Tožnica je navajala, da ji je toženec leta 1992 podaril stanovanje, ustna darilna pogodba je bila v celoti realizirana, saj je tožnica živela v stanovanju več deset let in vanj tudi vlagala, toženec pa temu ni nasprotoval.
Toženec je zanikal, da bi tožnici kadarkoli podaril stanovanje, kot lastnik je tudi plačeval določene stroške, je pa res, da je tožnici zaradi sorodstvenih vezi dovolil brezplačno uporabo nepremičnine do preklica. Nobene listine ni podpisal, z vlaganji pa ni soglašal.
Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), se njegove določbe ne uporabljajo. Ker tožeča stranka trdi, da je bila darilna pogodba med pravdnima strankama sklenjena v letu 1992, je potrebno v obravnavani zadevi, spričo dejstva, da takrat veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) darilne pogodbe ni uredil, uporabiti pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ). Darilna pogodba je pogodba, s katero se stvar prepušča komu neodplačno. Po členu 943 ODZ, po katerem se presoja veljavnost darilne pogodbe, iz zgolj ustne darilne pogodbe, brez dejanske izročitve, obdarjenec ne dobi tožbene pravice. Ta se mora ustanoviti s pisno listino.
Sodna praksa, temelječa na pravilih ODZ in ZOR je priznavala zahtevke za izpolnitev ustno sklenjenih darilnih pogodb preko uporabe teorije o realizaciji oziroma konvalidaciji (sodba in sklep II Ips 53/2000, sklep II Ips 155/2006 in sodba II Ips 491/1996). Po določilu 73. člena ZOR (enako določbo ima OZ v 58. členu) je namreč pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je bila oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Za veljavnost darilne pogodbe kot realnega kontrakta torej ne zadošča le soglasje pogodbenih strank, temveč mora biti darilo tudi izročeno v posest. Med strankama ni sporno, da tožnica živi v stanovanju že od leta 1991 in da je toženec zemljiškoknjižni lastnik le tega.
Sodišče je na podlagi dokaznega postopka ocenilo kor prepričljive navedbe, da je toženec večkrat omenil, da je hčerki podaril stanovanje, da je za svojega otroka poskrbel in da je za vsa dela v stanovanju vedel, pri nekaterih bil celo prisoten in izvajanje včasih celo pohvalil. Neživljenjsko namreč je, da bi toženec toleriral, da tožnica kljub kasnejšim slabim odnosom živi v stanovanju, ga prenavlja in z njim upravlja, kot s svojo lastnino. Toženec je sicer razpolagal z nekaterimi položnicami, ki so se glasile na njegovo ime, ni pa razpolagal več z dokazili o plačilih.
Sodišče je zaključilo, da je bilo stanovanje ustno podarjeno, saj ni logično, da bi toženec dopuščal le brezplačno uporabo stanovanja, predvsem pa njegovo obsežno obnovo, če bi ne štel, da je stanovanje podaril tožnici. Gre za investicijsko vzdrževanje, ki vedno bremeni lastnika in tudi tožnica tega ne bi počela, če se ne bi štela za lastnico in to ne glede na zemljiškoknjižno stanje. Ker je bila ustna darilna pogodba pretežno izpolnjena, saj je toženec tožnici zagotovil nemoteno posest podarjene nepremičnine (nemoteno prebivanje, plačevanje stroškov, investicijsko vzdrževanje), katero je izvajala kot lastnica. Ker je tako realizirana darilna pogodba kljub pomanjkljivi obliki veljavna in za toženca zavezujoča, mora slednji izpolniti še preostali del pogodbene zaveze in tožnici omogočiti pridobitev lastninske pravice z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
