Problematična so zlasti vprašanja, povezana s prenehanjem statusnopravnega položaja in posledičnim prenehanjem pogodb o zaposlitvi poslovodnih oseb, ter razmerje med tema položajema. Eno takih, ki doslej v teoriji ni bilo deležno podrobnejše obravnave, je vprašanje, kdo oziroma kateri subjekt ali organ je tisti, ki v imenu in za račun družbe (delodajalca) nastopa pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovodni osebi.
Je to vedno isti subjekt oziroma organ, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ali pa se pristojnost za to pravno dejanje premešča tudi na druge subjekte oziroma organe družbe? Povsem enostavnega, enopomenskega odgovora na zastavljeno vprašanje ni, glavnino njegovih ključnih vidikov pa si je vendarle mogoče razjasniti s pomočjo analize odločb Vrhovnega sodišča, ki so bile na to temo sprejete v obdobju zadnjih nekaj let. Ta prispevek je namenjen predstavitvi najpomembnejših vsebin teh odločb in nekaterih za prakso koristnih zaključkov, ki jih je mogoče napraviti na njihovi podlagi.
Dihotomija pravnih položajev in odpoved pogodbe o zaposlitvi
V splošnem velja, da je statusno (korporacijsko) pravo tisto, ki določa, kako posameznik postane poslovodja oziroma član ali predsednik poslovodnega organa in kako ta njegova (poslovodna in zastopniška) funkcija preneha. Stvar pogodbenega oziroma, če sledimo izhodišču tega prispevka, delovnega prava pa je, kakšna je vsebina pravic in obveznosti družbe (delodajalca) v razmerju do poslovodne osebe (in seveda obrnjeno) ter kako oziroma prek katerega organa oziroma subjekta se te pravice in obveznosti uresničujejo v imenu in za račun družbe. Korporacijsko pravo načeloma ne posega v položaj poslovodne osebe znotraj delovnega razmerja, niti v pravni režim, ki velja v razmerju do te osebe ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Na drugi strani pa s pogodbo o zaposlitvi ni dopustno spreminjati zakonskih in drugih postav korporacijskega statusa poslovodne osebe, kot so na primer razmerja poslovodne osebe do drugih organov družbe ali načini prenehanja njenega korporacijskega položaja.
V primeru slednjega, torej če iz takih ali drugačnih razlogov ugasne funkcija poslovodne osebe (največkrat bo to posledica izteka mandata, odpoklica, lahko pa tudi odstopa, smrti ali izgube poslovne sposobnosti poslovodne osebe; funkcija poslovodni osebi lahko preneha tudi iz statusnih razlogov na strani delodajalca, kot so preoblikovanje družbe v drugo pravnoorganizacijsko obliko, spojitev z drugo družbo, pripojitev ipd.), to ne pomeni nujno prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja z družbo. Tako bo praviloma le tedaj, ko bosta pogodbenika skladno s 6. alinejo prvega odstavka 73. člena ZDR-1 že v sami pogodbi o zaposlitvi izrecno vezala nastop te posledice na prenehanje korporacijskega mandata. Če take določbe v pogodbi ne bo, bo z vidika delodajalca za prenehanje pogodbe o zaposlitvi potreben dodaten akt pravnoposlovne narave, tj. odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Zavoljo tesne funkcionalne povezanosti korporacijskega položaja poslovodne osebe z delovnopravnim se je v sodni praksi ustalilo stališče, da predstavlja dejstvo prenehanja poslovodne funkcije samo zase utemeljen razlog (hkrati pa običajno tudi povod) za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti skladno z 2. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (prej 2. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Vendar to ni edina možna situacija, ki se lahko pojavi v praksi. Relativno pogosti so tudi primeri, ko dejanski razlogi, ki povzročijo prenehanje mandata poslovodne osebe, obenem utemeljujejo izrek bodisi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bodisi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz katerega drugega zakonskega razloga, določenega v prvem odstavku 89. člena ZDR-1 (prej prvem odstavku 88. člena ZDR).
Tako je denimo Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 148/2010 zavzelo jasno stališče, da sprememba statuta glede načina vodenja delniške družbe (namesto tričlanske je bila uvedena enočlanska uprava) predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi vsem dotedanjim članom uprave družbe. Nadalje bo izrek odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovodni osebi iz poslovnega razloga skladno s stališčem Vrhovnega sodišča, zavzetim v zadevi VIII Ips 104/2008, utemeljen tudi, kadar se bo družba, upoštevaje organizacijske, ekonomske, strukturne idr. razloge, odločila, da bo funkcijo direktorja v prihodnje pokrivala na drugi zakoniti podlagi, in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
Zakonski okvir zastopanja
Preden se posvetimo podrobnejši obravnavi vprašanja, kateri je tisti subjekt oziroma organ, ki (ob pravkar pojasnjenem korporacijskem vzvodu) v imenu in za račun družbe kot delodajalca poda odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovodni osebi, na kratko razgrnimo osnovna pozitivnopravna izhodišča. Temeljno pravilo delovnega prava v zvezi z zastopanjem delodajalca v razmerju do delavca, določeno v prvem odstavku 20. člena ZDR-1, je, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa bodisi zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, bodisi od njega pisno pooblaščena oseba. Po določbi tretjega odstavka istega člena nastopa pri pogodbah, ki se sklepajo s poslovodno osebo, v imenu družbe (delodajalca) organ, ki je upoštevaje zakon ali akte družbe (statut, družbena pogodba, akt o ustanovitvi) pristojen za zastopanje družbe proti poslovodnim osebam, če slednjega ni, pa lastnik družbe.
Če pravkar povedano združimo z ustreznimi določili ZGD-1, ugotovimo, da je pri delniški družbi z dvotirnim sistemom upravljanja za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s predsednikom in člani uprave pristojen nadzorni svet oziroma njegov predsednik (283. člen ZGD-1), pri delniški družbi z enotirnim sistemom upravljanja, tj. družbi, ki jo hkrati vodi in nadzira izvajanje poslov upravni odbor, pa je za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z izvršnim direktorjem pristojen prav ta organ (290. člen ZGD-1) ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Tilen Tacol in Matevž Fortin: Kdo "odpusti" direktorja, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 22.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
