(okrajno sodišče) Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker tožena stranka v zakonskem tridesetdnevnem roku ni odgovorila na tožbo. Tožena stranka je vložila predlog za obnovo postopka, v katerem je sodišču iz razloga po 2. točki 1. odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predlagala naj njenemu predlogu ugodi ter razveljavi izdano zamudno sodbo. Sodišče je s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse toženo stranko pozvalo na plačilo sodne takse za predlog za obnovo postopka skladno s tar. Št. 1134 ZST-1, kar je tožena stranka tudi poravnala.
V nadaljevanju je tožena stranka umaknila predlog za obnovo postopka ter obenem sodišču predlagala naj ji vrne plačano sodno takso. Sodišče je umik predloga vzelo na znanje ter postopek v tem delu ustavilo, hkrati pa odločalo o predlogu za vračilo sodne takse.
Skladno s prvim odstavkom 36. člena ZST-1 ima pravico do vrnitve takse kdor je plačal sodno takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdo je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. ZST-1 pa za postopek v zvezi s predlogom za obnovo postopka predpisuje le sodno takso za celoten postopek za obnovo postopka, ne ureja pa primera, ko zaradi umika predloga za obnovo postopka ne pride do izdaje sodne odločbe o njem, zaradi česar ni mogoče reči, da je postopek o predlogu v celoti opravljen. Gre namreč za klasično pravno praznino, ki jo je skladno s sodno prakso potrebno zapolniti ob uporabi zakonske analogije. Kdo je plačal sodno takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno, ima namreč pravico do delne vrnitve sodne takse.
Obveznost in višino plačila sodnih taks ureja ZST-1 v taksni tarifi. V prvem oddelku, ki ureja plačilo sodne takse v pravdnih postopkih v tar. Št. 1134 določa količnik za plačilo sodne takse 2,4 in je bila sicer bila sodna taksa za obnovo postopka v danem primeru odmerjena na 300,00 EUR. Ker primera kakršen je konkreten ZST-1 ne ureja, saj je določena sodna taksa za celoten postopek obnove postopka, sodišče ugotavlja, da je potrebno sprejeti odločitev, ki ne sme odstopati od rešitve v podobnih primerih, ki so normativno urejeni. Zakonska analogija je dopustna, če so tipski znaki pravno neurejenega primera (zaradi umika vloge sodnega dejanja ni bilo potrebno opraviti) tako tesno podobni tipskim znakom urejenega abstraktnega dejanskega stanu, da se z njimi ujemajo v bistvenih lastnostih.
Iz konkretnega primera izhajajo naslednje bistvene lastnosti: 1. Tožena stranka vloži predlog za obnovo postopka, o katerem naj to odloči; 2. Tožena stranka še pred odločitvijo o njem svoj predlog umakne. Te bistvene lastnosti pravno neposredno neurejenega primera pa se ujemajo s tipskimi znaki pravno urejenega primera iz tar. št. 1111 in 1112, ki veljata za redni pravdni postopek, kjer pa je ZST-1 primer, ko tožnik tožbo, s katero zahteva naj sodišče o njegovem zahtevku odloči umakne pred izdajo odločbe o njej, uredil. Tar. št. 1112 tako posebej določa sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje, kadar se ta konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, če se odloča brez obravnave, pa pred izdajo odločbe in v takem primeru znaša količnik za sodno takso za postopek 1,0. V rednem pravdnem postopku se torej sodna taksa po ZST-1 v primerih, ko se konča s pravočasnim umikom tožbe, sodna taksa zniža na faktor 1,0, torej na 1/3.
Zaradi navedenega je sodišče tudi v tem primeru po zakonski analogiji uporabilo navedeno določbo in odločilo, da se toženi stranki vrne 2/3 vplačane sodne takse, v presežku pa zahtevek zavrnilo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
