(okrajno sodišče) V postopku dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je sodišče s sklepom odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicalo, ker storilec v času preizkusne dobe ni predložil dokazila o opravljenem rehabilitacijskem programu (2. odstavek 202.e člen Zakona o prekršku (ZP-1)). Storilec je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, višje sodišče pa je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne prekliče.
Storilec je po zagovorniku vložil predlog za izdajo sklepa o stroških in predlaga, da se mu prizna stroške zastopanja po zagovorniku, saj je s pritožbo uspel.
Po določbi 47. člena ZP-1 so stroški postopka izdatki, ki nastanejo v postopku o prekršku ali zaradi njega in izdatki, ki za potrebe postopka nastanejo pred njegovo uvedbo ali po njegovi zaključitvi. Po določbi 1. odstavka 144. člena ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. Po določbi 4. odstavka istega člena stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun. Sodišče ugotavlja, da ne gre za primer iz 4. odstavka 144. člena ZP-1, ko bi stroški postopka, med katere sodijo tudi stroški zagovornika, bremenili proračun.
V obravnavanem primeru je tekel postopek prenehanja vozniškega dovoljenja, torej ne gre za primer, ko je postopek o prekršku ustavljen in zato ni podlage za odločanje po določbi 4. odstavka 144. člena ZP-1. Storilcu je bila že predhodno pravnomočno izrečena sankcija za prekršek, predmetni postopek izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je le posledica predhodnih postopkov o prekrških oziroma izvršitev izrečenih sankcij in sicer kot posledica izrečenih oziroma doseženih 18 kazenskih točk v cestnem prometu. To pomeni, da je po določbi 1. odstavka 144. člena ZP-1 dolžan plačati vse stroške postopka oziroma tiste, ki niso bili vplačani vnaprej iz proračuna organa (2. odstavek 143. člena ZP-1).
S sklepom višjega sodišča torej ni bil ustavljen postopek o prekršku, ampak je bila sprejeta delna odločitev v okviru samega postopka izvrševanja sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V postopku o prekršku tudi ni določeno načelo uspeha, kot je to določeno v civilnopravnih postopkih po določbah obligacijskega prava. Ne gre namreč za postopke, kjer bi se o stroških odločalo tako, da jih je dolžna povrniti nasprotna stranka. V postopku ni bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti oziroma ga ni določilo sodišče, temveč je storilec sam sklenil z zagovornikom pooblastilno razmerje, zato je plačilo izdatkov in potrebne nagrade tudi stvar njunega pooblastilnega razmerja.
V skladu z določbami ZP-1 ima storilec pravico do povračila potrebnih izdatkov le, če je bil postopek o prekršku zoper njega ustavljen (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Prp 1183/2011 z dne 19.10.2011), kar pa, kot že navedeno, ni obravnavani primer. Glede na podano stališče je bilo potrebno predlog storilca za povrnitev stroškov postopka zavrniti kot neutemeljenega, na podlagi 1. točke 1. odstavka 143. člena ZP-1 v zvezi s 1. odstavkom 144. člena ZP-1 pa je sodišče hkrati odločilo, da mora storilec plačati tudi sodno takso, ki je bila odmerjena na podlagi tarifne številke 8.4 Zakona o sodnih taksah, ki določa posebne takse v postopku o prekršku in sicer po tarifni številki 8403 v višini 30 evrov.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
