Te določbe so zrele za presojo Ustavnega sodišča. Obstaja še tretja skupina abstraktnih pravnih norm, ki sicer niso v neposrednem nasprotju z Ustavo, so pa hkrati pomensko nepopolne do te mere, da se do njihovega pravega pomena ne moremo dokopati drugače, kot da hkrati v eni roki držimo zakon, v drugi pa Ustavo ter potujemo s pogledom sem in tja. V tem primeru govorimo o ustavnoskladni razlagi zakonskih določb. Ena izmed takšnih je določba o prekluziji iz drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1).
Pomen prekluzije in zakonska ureditev v hitrem postopku o prekršku
Na prvi pogled se zdi, da se prekluzija odlično prilega hitremu postopku o prekršku: namen tega postopka je, kot že samo ime pove, da prekrškovni organ brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku. Namen prekluzije v kateremkoli postopku, tudi prekrškovnem, je pospešitev, koncentracija in racionalizacija postopka ter zagotovitev pravice procesnega udeleženca do odločanja v razumnem roku. Pospešitev in koncentracijo postopka je torej mogoče doseči le ob ustrezni aktivnosti in odgovornosti strank v postopku. Zato je nujno, da zakonska ureditev strankam nalaga obveznost, da s skrbnim in z odgovornim ravnanjem prispevajo k dosegi tega cilja.
Temu sicer legitimnemu cilju je očitno želel slediti tudi zakonodajalec, ki je v drugem odstavku 55. člena ZP-1 določil, da prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in ga pouči: (1) da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, vendar pa tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja; če se odloči, da se bo izjavil o dejstvih ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, ter (2) da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Takšno obliko je pravni pouk dobil šele z novelo ZP-1E, ki je v novem drugem odstavku 55. člena določila vsebino "prekrškovne Mirande", ki obsega pouk o pravici do izjave, ki je razširjen z opozorilom na pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo, ki velja tudi za storilčeve bližnje. Drugi del pouka, tj. o dolžnosti navajanja dokazov z opozorilom na "prekluzijo zaradi eventualne maksime", pa ostaja nespremenjen že od sprejetja zakona.
Po tretjem odstavku 55. člena ZP-1 se pouk kršitelju in njegova izjava vpišeta v zapisnik ali pa se napiše uradni zaznamek, vsebina zapisnika ali uradnega zaznamka se kršitelju prebere in vroči se mu prepis, kar kršitelj potrdi s svojim podpisom. Nastop prekluzije se v hitrem postopku neposredno odraža v razlogih, zaradi katerih je mogoče z zahtevo za sodno varstvo izpodbijati odločbo o prekršku, ki jo je izdal prekrškovni organ. V tretji alineji 62. člena ZP-1 je določeno, da je pri uveljavljanju razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno predlagati nove dokaze le, če vlagatelj zahteve dokaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v hitrem postopku.
Izhodišče za razpravo
Tvegam oceno, da je zakonodajalec v drugem delu pravnega pouka, ki ga je storilec prekrška v hitrem postopku deležen s strani prekrškovnega organa, (hote ali nehote) uzakonil eno najstrožjih, če že ne najstrožjo obliko prekluzije, ki ji težko najdemo primero v drugih procesnih zakonih. Te določbe v konkretnih primerih ni mogoče uporabljati brez sočasne ustavnoskladne razlage.
Brez dvoma je namreč tudi pravo prekrškov del kaznovalnega prava, zato morajo biti storilcu v postopku o prekršku prav tako zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (ang. fair trial), vendar je raven zagotavljanja pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so storilcu zagotovljene ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Merilo za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave in 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.
Merila poštenega postopka morajo veljati tako za postopek pred prekrškovnim organom kot za postopek pred sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo. Še zlasti je pomembno, da se ta jamstva v praksi zagotovijo v postopku pred sodiščem, saj odločanje o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku.
Poleg tega je ob še tako vestnem delu prekrškovnih organov v praksi nerealno pričakovati, da bodo za odločanje prekrškovnega organa v hitrem postopku o prekršku v celoti veljala pravila poštenega postopka iz kazenskega postopka. Takšno pričakovanje je pravzaprav contradictio in adiecto, saj prekrškovni organ sam sproži postopek o prekršku, ki ga praviloma tudi sam ugotovi pri svojem delu, hkrati pa postane sodnik v lastni zadevi. Odgovornost sodišča za izpeljavo poštenega postopka je zato še toliko večja ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
