Povod za pripravo novele zakona je bil migracijski val leta 2016, ko so Slovenijo prečkale trume migrantov, povečalo pa se je tudi število prosilcev za azil, ostale države v tej regiji pa se srečujejo z vedno večjim številom tako prosilcev za azil kot ilegalnih migrantov. Tako se je Vlada RS s pripravo novele zakona želela pripraviti na morebitne spremembe migracijskih razmer, če bi le te privedle do masovnega porasta prošenj za mednarodno zaščito, saj bi to lahko s seboj prineslo potencialne zlorabe azilnega sistema. Pripravljavci zakona so prav tako poudarili, da Slovenija nima ne kapacitet ne pogojev za obravnavo masovnega migracijskega toka, takšno ukrepanje pa naj bi (tudi) preprečilo nastajanje žepa migrantov v Sloveniji.
Z novelo zakona naj bi se zagotovila pravna podlaga za učinkovito upravljanje množičnega nedovoljenega priseljevanja ter s tem preprečilo ogrožanje (slovenske) notranje varnosti. Zaradi tega se z zakonom skuša na sorazmeren način omejiti pravica do mednarodne zaščite, in sicer zgolj v primeru, če bodo nastale razmere, ko bo zaradi pojava množičnih migracij bistveno oteženo delovanje države (vendar še ne t.i. izredno stanje v smislu 92. člena Ustave). Po dopolnitvi predloga zakona s strani Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, se lahko posebni ukrep uvede samo v primeru, če se zaradi spremenjenih razmer na področju migracij ogroža javni red ali notranja varnost Republike Slovenije, kar bi lahko otežilo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij.
Sprejem posebnega ukrepa, kot ga uvaja novi 10.b člen ZTuj-2, predlaga Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi rednega spremljanja razmer na področju migracij. Sprejem ukrepa predlaga Vladi RS na podlagi ocene o spremenjenih razmerah na področju migracij, ta pa ga da v obravnavo Državnemu zboru. Po zadnjem predlogu dopolnitev je posebni ukrep sprejet, če zanj glasuje večina vseh poslancev. Trajanje posebnega ukrepa je časovno omejeno na največ 6 mesecev, lahko pa je tudi geografsko omejeno (določi se lahko območje izvajanje tega ukrepa, npr. obmejno območje). O prenehanju njegove uporabe bo državni zbor odločil z večino glasov vseh poslancev.
In kaj pravzaprav je »posebni« ukrep?
Poseben ukrep pomeni, da policija tujcu, ki ne izpolnjuje pogojev, ne dovoli vstopa v našo državo. Tujca, ki je nezakonito na območju izvajanja ukrepa, privede do državne meje in ga napoti v državo, iz katere je nezakonito vstopil (prvi odstavek 10.b člena).
Nadalje mora policija nad tujcem, ki poskuša nezakonito vstopiti na mejnem prehodu ali je že vstopil na naše ozemlje ter izrazi namero podati prošnjo za mednarodno zaščito, izvesti identifikacijski postopek in ugotoviti njegovo identiteto. Prošnja za mednarodno zaščito se zavrže, če je glede na okoliščine vstopa prosilca jasno, da je tujec v Slovenijo vstopil iz države, ki se šteje za »varno tretjo državo«. Gre za državo članico EU, v kateri ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost mučenja, nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Takega prosilca policija napoti nazaj v to državo (drugi odstavek 10.b člena).
Poudariti velja, da tega ukrepa ne bodo uporabljali, ko bo neposredno ogroženo življenje tujca, ko bo obstajala resna nevarnost, da bo podvržen mučenju, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju v državi, v katero bi bil napoten, ali pa zaradi zdravstvenih okoliščin. Prav tako ukrep ne bo veljal v primeru ocene, da gre za mladoletnika brez spremstva.
Zakon predvideva tudi ustanovitev Urada za oskrbo migrantov. Urad bo prevzel določene naloge Ministrstva za notranje zadeve, in sicer naloge s področja zagotavljanja oskrbe, nastanitve in obravnave prosilcev za mednarodno zaščito. Tako se na urad prenaša tudi pristojnost organizacije delovanja in bivanja v azilnem domu in njegovih izpostavah, razselitve prosilcev izven azilnega doma, kritje stroškov materialne oskrbe ter druge naloge. Zaradi ustanovitve novega urada, ki mora biti opravljena v roku meseca dni po uveljavitvi zakona (urad pa mora začeti opravljati naloge v roku 3 mesecev po ustanovitvi), se spreminjajo tudi določbe Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb(ZZZRO).
Nevladne in humanitarne organizacije, ki delujejo na področju zaščite beguncev ter človekovih pravic, so sprejemu predloga novele ZTuj-2 nasprotovale, saj naj bi predstavljala kršitev mednarodnega prava in slovenske ustave, prav tako pa je na pomanjkanje ustreznih varovalk v zakonu opozoril tudi Komisar Sveta Evrope za človekove pravice. Pripravljavec zakona take očitke zavrača, saj naj s sprejemom zakona do kršitev mednarodnega prava ne bi prihajalo, prav tako so v zvezi s sprejemom posebnega ukrepa sprejeti določeni nadzorni mehanizmi, kot npr. obveznost obveščanja o ukrepu, upoštevanje načela sorazmernosti itd.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
