Družba New wawe je sprožila postopek proti družbi Alltoys, ker je ta ob ponujanju njenega blaga uporabljala znamko MegaBabe brez njenega soglasja. V okviru tega prvega postopka je nacionalno sodišče s pravnomočno sodbo razsodilo, da je družba Alltoys kršila pravice družbe New wawe ter ji naložilo, naj se v prihodnje vzdrži krivdnega ravnanja in naj umakne zadevne proizvode, ki jih je že dala na trg.
Vendar pa prvostopenjsko sodišče družbi New wawe ni dovolilo spremeniti tožbe, tako da bi se družbi Alltoys naložila tudi obveznost, naj ji predloži vse informacije v zvezi z zadevnim blagom. Zato je družba New wawe po pravnomočnem koncu prvega postopka sprožila nov postopek, v katerem je predlagala, naj se družbi Alltoys naloži, da ji sporoči vse informacije o poreklu in distribucijskih mrežah blaga z znamko MegaBabe, ki ga je slednja kadar koli v preteklosti ali zdaj skladiščila, dala na trg ali uvozila.
Prvostopenjsko sodišče je njeno tožbo zavrnilo, saj je menilo, da ni mogoče uveljavljati pravice do informacij s samostojno tožbo, ker 3. člen zakona št. 221/2006 določa, da se taka pravica lahko uveljavlja samo z zahtevo pri sodišču, pri katerem poteka postopek v zvezi s kršitvijo pravice. Ker je višje sodišče pritožbi ugodilo in odredilo, da družba Alltoys sporoči zahtevane informacije, se je slednja pritožila na vrhovno sodišče. Le-to je opozorilo, da je bila evropska direktiva št. 2004/48 sicer prenesena v češki pravni red, vendar pa da obstaja razlika med besedilom češkega zakona in besedilom te direktive. Vrhovno sodišče je prav tako primerjalo različne jezikovne različice direktive in ugotovilo, da se uporabljeni izrazi med seboj razlikujejo ter da češki zakon dejansko uvaja ožje razmerje med tožbo in zahtevo za informacije kot direktiva sama.
Zaradi navedenega je vrhovno sodišče prekinilo odločanje in se obrnilo na evropsko sodišče s predhodnim vprašanjem, ali lahko tožeča stranka po tem, ko je bil postopek, v katerem je bila ugotovljena kršitev pravice intelektualne lastnine, že pravnomočno končan, v ločenem postopku zahteva informacije o poreklu in distribucijskih mrežah blaga ali storitev, s katerimi se krši ta pravica.
Sodišče EU je skladno z ustaljeno sodno prakso sodišča poudarilo, da je pri razlagi določb prava Unije treba upoštevati ne le besedilo posamezne direktive, ampak tudi kontekst in cilje, ki se želijo doseči z ureditvijo.
Pri tem je sodišče poudarilo, da se izraz iz Direktive 2004/48 »v okviru postopkov v zvezi s kršitvijo pravice intelektualne lastnine« ne sme razumeti, kot da se nanaša zgolj na postopke za ugotavljanje kršitve pravice intelektualne lastnine. Uporaba tega izraza namreč ne izključuje, da bi se ta lahko nanašal tudi ločene postopke, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki so začeti po pravnomočnem koncu postopka, v katerem je bila ugotovljena kršitev pravice intelektualne lastnine.
Sodišče je sicer priznalo, da so v nekaterih jezikovnih različicah 8. člena Direktive 2004/48, kot je francoska, uporabljeni izrazi, ki bi jih bilo mogoče razlagati, kot da imajo ožje področje uporabe od izrazov, uporabljenih v drugih jezikovnih različicah, kot sta češka in angleška. Vendar pa iz nobene od teh jezikovnih različic ne izhaja, da mora tožeča stranka pravico do informacij, določeno v tem členu, uveljavljati v okviru enega in istega postopka za ugotavljanje kršitve pravice intelektualne lastnine.
Sodišče je prav tako poudarilo, da naslovnik obveznosti priskrbeti informacije ni samo kršitelj zadevne pravice intelektualne lastnine, ampak tudi »katera koli druga oseba« iz točk od (a) do (d) te določbe. Te osebe pa niso nujno stranke v postopku za ugotavljanje kršitve pravice intelektualne lastnine, kar pomeni, da se direktiva naj ne bi uporabljala samo v okviru takih postopkov, saj bi sicer obstajala nevarnost, da ne bi mogli zagotoviti dovolj visoke ravni varstva.
Ker se s pravico do informacij, kot je ta opredeljena v 8. členu direktive 2004/48, konkretizira temeljna pravica do učinkovitega pravnega sredstva, in ker se s tem zagotavlja učinkovito uresničevanje temeljne lastninske pravice, katere del je pravica do intelektualne lastnine, lahko njen imetnik uporabi vse potrebne ukrepe za zaščito te pravice. In ker zahteve za pridobitev vseh upoštevnih informacij ni vedno mogoče vložiti v okviru postopka, ki se je končal z ugotovitvijo kršitve pravice intelektualne lastnine, je evropsko sodišče mnenja, da se uresničevanje pravice do informacij iz 8. člena direktive ne sme omejiti samo na postopke za ugotavljanje kršitve pravice intelektualne lastnine.
Češkemu Vrhovnemu sodišču je evropsko sodišče torej odgovorilo, da lahko stranka tudi po tem, ko je bil postopek, v katerem je bila ugotovljena kršitev pravice intelektualne lastnine, že pravnomočno končan, v ločenem postopku zahteva informacije o poreklu in distribucijskih mrežah blaga ali storitev, s katerimi se krši ta pravica.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
