Senat za mladoletnike je s sklepom zaradi storjenega kaznivega dejanja nasilništva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), mladoletni na podlagi 9 in 6. točke 77. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 375. člena KZ-1 izrekel navodilo, da se udeležuje programa socialnega treninga in opravi delo v korist humanitarne organizacije ali lokalne skupnosti, ki vodi in pripravi organ CSD.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mladoletnica oškodovanko najprej ozmerjala, nakar je izvlekla manjši nož in ga oškodovanki prislonila na vrat in ji zagrozila, da jo bo ubila, ko pa se je oškodovanka umaknila na drugo stran ceste, je mladoletnica pritekla za njo, jo s pestjo udarila po glasi tako, da je oškodovanka padla na tla, nato pa je slednjo še večkrat brcnila po telesu, pri čemer naj bi s takšnim obnašanjem in nasilnim omejevanjem oškodovankinih pravic slednjo spravila v podrejen položaj. Z brcanjem in pretepanjem naj bi mladoletnica nadaljevala tudi po tem, ko je oškodovanka klicala na pomoč in so jo tretje osebe skušale odvleči stran.
V pritožbi je zagovornica mladoletne predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa, ker iz opisa kaznivega dejanja naj ne bi izhajalo, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.
Preizkus pritožbenega sodišča, ki ga mora opraviti tudi po uradni dolžnosti, je pokazal, da je z izpodbijanim sklepom podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Sodišče prve stopnje je namreč dejanje, ki se očita mladoletnici, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje nasilništva, čeprav zakonski znaki tega kaznivega dejanja iz opisa dejanja ne izhajajo.
Po oceni pritožbenega sodišča namreč opis dejanja ne ustreza definiciji očitanega kaznivega dejanja v delu, ki se nanaša na zakonski znak "spravljanja v podrejen položaj". Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 194/2009 z dne 03.03.2009 zapisalo, da spravljanje v podrejen položaj ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravlja v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti, takšen položaj pa storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno, v večji intenzivnosti in trajanju.
Rečeno drugače, vsake protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje namreč ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo, saj gre pri takem ravnanju lahko za lažja kazniva dejanja, medtem ko je za kaznivo dejanje nasilništva značilno, da gre za izvajanje nasilja zaradi nasilja (VS RS I Ips 166/2010 z dne 17.03.2011). Pri dejanju mladoletnice, čeprav se je res grobo spravila na oškodovanko in ji zagrozila z nožem, zakonski znak spravljanja v podrejen položaj ni podan. Dogodek je namreč trajal vse skupaj le nekaj minut, pri čemer je najprej prišlo do prerekanja in medsebojnih žalitev, nakar se je mladoletnica odzvala tako, da je pričela oškodovanko tepsti.
Navedeno, objektivno gledano sicer nasilno vedenje, tako po svoji intenzivnosti, zlasti pa spričo kratkotrajnosti ravnanja, ni bilo takšno, da bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, zato je sodišče prve stopnje pri pravni opredelitvi nepravilno uporabilo kazenski zakon. Ker pa na pravno opredelitev tožilstva sodišče ni vezano, bi moralo presoditi, da ima ravnanje mladoletnice vse znake kaznivega dejanja grožnje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
