Obsojeni je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, pri čemer je bila v pretežnem delu glede na vložen obtožni predlog izrečena oprostilna sodba. Obsojeni je po svojem zagovorniku v zvezi z oprostilnim delom sodbe priglasil odvetniško nagrado in stroške ter zahteval njihovo povračilo, kot je to izhajalo iz sodbe, v kateri je bilo navedeno, da stroški postopka v tem delu bremenijo proračun. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo obsojenčev predlog za odmero nagrade in stroškov ter navedlo, da stroškov, povezanih z oprostilnim delom sodbe, ni mogoče izločiti iz skupnih stroškov postopka.
Obsojeni je v pritožbi navajal, da izpodbijana odločitev nikakor ne more veljati glede stroškov, ki se nanašajo na odvetniško nagrado za narok in na potne stroške zagovornika. Navedeni stroški zagovornika so bili nujno potrebni za učinkovito obrambo, s katero je obsojeni dosegel oprostitev v delu obtožbe, kjer se mu je očitalo, da kot poslovodja gospodarske družbe zavestno ni ravnal po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajšal delavce za pravice, ki jim pripadajo, s tem, da v določenem obdobju zaposlenim delavcem ni izplačal plač. Na narokih so se namreč zasliševale priče in izključno na zaslišanje prič in na zagovor obsojenega se je sodišče prve stopnje oprlo v oprostilnem delu sodbe.
Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe se sodišče na druge dokaze glede storitve tega kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi oproščen, ni opiralo, kar pomeni, da je bila zagovornikova prisotnost na naroku nujno potrebna in njegovo delovanje usmerjeno v dokazovanje nedolžnosti glede očitanega kaznivega dejanja. Po drugi strani pa se je sodišče opiralo večinoma na listinske dokaze, ko je ugotavljalo krivdo za kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojeni spoznan za krivega, in sicer, da kot delodajalec ni ravnal po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajšal delavce za pravice, ki jim pripadajo s tem, da v določenem časovnem obdobju ni obračunal in plačal prispevkov za obvezno zavarovanje za zaposlene delavce. Znake kaznivega dejanja je bilo torej moč ugotoviti tudi brez zaslišanja prič in se v celoti opreti na listinske dokaze. Okoliščine o tem, ali je obdolženi oddal obračun prispevkov za zaposlene delavce ali ne, je moč ugotoviti zlasti iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj in ostalih listinskih dokazov. Zaslišanje prič, ki so bile zaslišane na narokih, na katerih je bil prisoten zagovornik, niti teoretično ne bi mogle izpovedati o tem, ali je obdolženi oddal obračun davkov in prispevkov ali ne, zato je moč ugotoviti, da so stroški za kaznivo dejanje, za katero je bil obdolženi oproščen, ločljivi iz skupnih stroškov.
S tem, ko je bila obsojencu izrečena obsodilna sodba zgolj v delu, po katerem delavcem ni obračunal in plačal prispevkov, ga je torej sodišče zgolj obsodilo v manjšem delu, kakor pa mu je to sicer očital obtožni predlog. Upoštevaje dejstvo, da se je obsojencu očitala storitev zgolj enega kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1), ki pa naj bi ga storil na način, da delavcem ni plačeval plač in prispevkov, v obravnavanem primeru sploh ne gre za situacijo iz 2. odstavka 95. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in vprašanje možnosti izločitve stroškov za oprostilni del sodbe, saj se navedena zakonska določba nanaša zgolj na primere, ko je nekdo obdolžen več kaznivih dejanj in mu je v enem delu izrečena oprostilna sodba.
V konkretnem primeru je sodišče obravnavalo storitev samo enega kaznivega dejanja in sploh ne bi rabilo izreči oprostilne sodbe v določenem delu, ampak bi lahko zgolj v obrazložitvi obsodilne sodbe navedlo razloge za svojo odločitev. Glede na navedeno je sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
