(okrožno sodišče) Upnik je vložil ugovor proti odpustu obveznosti, s katerim je uveljavljal, da je preizkusno obdobje prekratko, saj je sodišče določilo preizkusno obdobje v trajanju samo treh let. Glede na starost stečajnega dolžnika in pomanjkanje posebnih olajševalnih okoliščin je določeno obdobje absolutno prekratko, saj so dolžnikovi dolgovi nastali zaradi lahkomiselnih in napačnih poslovnih odločitev, prav tako pa je potrebno strmeti k najboljšemu poplačilu upnikov, kar bo mogoče doseči zgolj tako, da se bo stečajna masa zbirala maksimalnih pet let.
Dolžnik je v odgovoru na ugovor navajal, da je dolžina in čas trajanja postopka odpusta obveznosti določen skladno z zakonskimi kriteriji in uveljavljeno sodno prakso. Ugovoru je nasprotoval tudi stečajni upravitelj, kateri je navajal, da napačnih poslovnih odločitev ni mogoče avtomatično opredeljevati kot lahkomiselnih.
Dolžino preizkusnega obdobja določi sodišče ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost (četrti odstavek 400. člena ZFPPIPP). Petletno preizkusno obdobje sodišče določi res za skrajne primere, denimo za situacije, ko gre za izjemno visoke zneske dolgov, očitno neodgovorno ali neskrbno ravnanje stečajnega dolžnika ali visoke mesečne prejemke ob odsotnosti še morebitnih drugih olajševalnih okoliščin. Napačnih poslovnih odločitev samih po sebi še ni mogoče opredeliti kot lahkomiselnost, upnik pa v svojem ugovoru ni uspel vsebinsko izkazati lahkomiselnega, neodgovornega ali neskrbnega ravnanja.
Zgolj dejstvo, da je stečajni dolžnik zabredel pri opravljanju gospodarske dejavnosti in ni postal insolventen, ker bi npr. prevzel poroštvo za relativni visok znesek, še ne opredeljuje takega dolžnikovega ravnanja, katero bi terjalo daljšo preizkusno obdobje. Primere sodne prakse, ki jih je navajal upnik v svojem ugovoru namreč niso primerljivi s predmetnim primerom, saj je dolžnik v tistih primerih povsem lahkomiselno prevzel poroštvo za 200.000 evrov, čeprav je mogel in moral vedeti, da je velika verjetnost, da glavni dolžnik svojega dolga ne bo hotel ali zmogel poravnati.
Sodišče je pri določitvi dolžine preizkusnega obdobja upoštevalo dolžnikovo starost (da je sorazmerno mlad) in dolžnost preživljanja dveh mladoletnih otrok, po drugi strani njegovo delovno sposobnost, zaradi česar tudi najkrajše preizkusno obdobje ne bi bilo primerno. Stečajni dolžnik se mora ves čas truditi, da najde primerno zaposlitev in na ta način doseči vsaj delno poplačilo upnikov. Upoštevati je treba višino dolžnikovih dolgov ter dejstvo, da ima stečajni dolžnik le srednješolsko izobrazbo, delovne izkušnje v gostinstvu, da so mu dolgovi nastali v posledici neuspešnega poslovanja kot samostojni podjetnik in nastopa splošne gospodarske krize. Navedene okoliščine so po oceni sodišča takšne, da opravičujejo določitev triletnega in ne daljšega preizkusnega obdobja.
Upravitelj je iz seznama izvršilnih zadev ugotovil, da je dolžnikov dolg nekje do 60.000 evrov, kar pa je bistveno manj kot v drugih primerih sodne prakse, na katero se sklicuje upnik. Poleg tega sodišče še izpostavlja, da je ravno stečajni upravitelj tisti, ki stečajnega dolžnika tekom postopka spremlja in spozna, zato se njegovo mnenje v postopku upošteva. V postopku odpusta obveznosti tudi ni mogoče celotno sodno prakso primerjati povsem neposredno, temveč je potrebno upoštevati posebnosti vsakega konkretnega primera.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
