Ob pospešenem razvoju novih vsebin, medijev, elektronskih naprav in dostopnosti učinkovite digitalne tehnologije je prisoten občutek, da se avtorsko pravo upira spremenjenim okoliščinam, v katerih delujejo in ustvarjajo avtorji, in razvijajočim se potrebam elektronske izmenjave vsebin ter distribucije avtorskopravno zaščitenih del.
V povezavi z digitalizacijo in lažjo dostopnostjo avtorskopravnih vsebin je nerazrešenih več problematik. V tem prispevku se osredotočam na problematiko digitalizacije pisanih del, predvsem knjig, ki se je množično začela s svetovno odmevnim projektom Google Books leta 2004. Po več kot desetletju pravdanja je avtorskopravna spornost projekta v prvi polovici tega leta dobila sodni epilog v ZDA, pri čemer je Vrhovno sodišče ZDA presodilo, da digitalizacija več milijonov knjig sodi med izjeme od prepovedi kopiranja del po ameriški doktrini "pravične uporabe" avtorskega dela.
Ob tej prelomni odločitvi v ZDA bom najprej kratko predstavil projekt Google Books in ključne točke sodbe Vrhovnega sodišča ZDA. Nato se bom osredotočil na analizo pomena projekta Google Books za slovensko pravno ureditev, predvsem z vidika združljivosti digitalizacije avtorskih del, ki ne vključuje soglasja vseh zainteresiranih strani. V okviru tega bo predstavljena trenutna zakonodajna ureditev določitve vsebinskih omejitev avtorske pravice. Zaključek bo izpostavil problematiko ustreznosti veljavnih vsebinskih omejitev avtorske pravice v digitalni dobi v Sloveniji.
Epilog projekta Google Books v ZDA
Google Books je, sledeč osnovnemu namenu priljubljenega brskalnika Google, v svojem bistvu spletni iskalnik, ki omogoča uporabniku iskanje knjig in drugih literarnih gradiv. Edinstvenost Google Books je predvsem v tem, da omogoča iskanje tudi po vsebini knjig, kar uporabnikom olajša raziskovanje primernosti in ustreznosti iskanega gradiva. To novost je Google Inc. dosegel tako, da je leta 2004 uporabil novo programsko opremo za optični bralnik, ki je ob preslikavi omogočila tudi prepoznavo črk. S tem Google Inc. ni le preslikal tiskanih verzij knjig, temveč je ustvaril nove kopije knjig, katerih digitalno vsebino elektronske naprave prepoznavajo kot besedilo in ne le kot sliko.
Izvedba projekta Google Books je bila že od začetka sporna z vidika varstva avtorske pravice. Google Inc. je namreč več milijonov tiskanih avtorskih del pridobil v posest in nato ustvaril digitalne kopije v dogovoru s knjižnicami in arhivi, vendar brez soglasja avtorjev. Poleg tega, da je bila večina digitaliziranih knjig osirotelih ali jim je že poteklo avtorskopravno varstvo, je Google Inc. v projekt vključil tudi številna dela, ki so bila še vedno zaščitena z avtorsko pravico in katerih avtorji so bili znani. Problematika Google Books je bila predvsem v tem, da je Google Books v izbor digitalizacije vključeval tudi knjige, ki so bile avtorskopravno zaščitene, pri čemer je kot profitni zasebnopravni subjekt z nudenjem izsekov vsebine avtorsko zaščitenih del ustvarjal tudi dobičke. Vse navedeno je izvajal brez soglasja avtorjev teh del.
Mnogi projekt Google Books označujejo za izjemno koristnega pri ohranjanju in širjenju znanja ob uporabi najmodernejših tehnoloških dosežkov. S te perspektive je bilo mogoče na negodovanje združenja avtorjev v ZDA gledati kot na nazadnjaško obnašanje avtorjev, ki se oklepajo svojih pravic z namenom zavarovanja lastnega statusa absolutnega imetnika avtorske pravice. Strokovni argument v korist avtorjev je bil predvsem, da dejanja Google Inc. rušijo zakonsko vzpostavljeno ravnovesje interesov avtorjev, posrednikov in končnih uporabnikov. V sodnem sporu je Google Inc. navajal, da projekt spada pod zakonske omejitve avtorske pravice iz naslova proste uporabe.
V ZDA so zakonsko pravilo proste uporabe vsebinsko oblikovala in napolnila sodišča s sodno prakso. Pravilo proste uporabe del kot vsebinska omejitev avtorske pravice v ZDA določa, da se lahko z namenom kritike, komentiranja, poročanja, poučevanja, znanosti ali raziskovanja avtorsko delo uporablja brez soglasja avtorja dela ob upoštevanju namena in značilnosti take rabe ter upoštevajoč, i) ali gre za neprofitno uporabo, ii) naravo in značilnosti avtorskega dela, iii) obseg uporabe avtorskega dela kot celote in iv) učinek take rabe na trg in vrednost avtorskega dela.
Upoštevajoč navedene kriterije je najprej prizivno sodišče in kasneje, s potrditvijo Vrhovnega sodišča ZDA, sodna praksa nedvoumno zavzela stališče, da Google Books spada pod izjemo proste uporabe avtorskega dela. Sodišče je namreč presodilo, da Google Books predstavlja "preoblikovalno" uporabo avtorskih del, kar pomeni, da je projekt dodal nekaj novega avtorskim delom in omogočil novo dimenzijo njihove uporabe ter da je ekonomska motivacija Googla pri tem projektu obstoječa, vendar ni prevladujoča. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je večini digitaliziranih avtorskih del potekla avtorskopravna zaščita, določena so osirotela, drugim so pošle fizične naklade, medtem ko je manjšina del dejansko avtorskopravno zaščitenih z znanimi avtorji del in obstoječimi dosegljivimi nakladami.
Sodišče je glede narave del še dodalo, da jih je večina strokovnih in ne leposlovnih. V zvezi z obsegom uporabe posameznih del je sodišče izpostavilo, da je Google moral digitalizirati celotna dela, če je želel doseči preoblikovanje del, pri čemer je bil javnosti omogočen dostop le do posameznih izsekov del z izključnim namenom lažjega iskanja.
Nazadnje je sodišče v zvezi s faktorjem vpliva na trg avtorskih del poudarilo ne le, da projekt avtorjem ni vidno škodil, temveč da zna biti tak projekt celo koristen za avtorje. Z vidika delovanja knjižnic pa sodišče le navede, da ustvarjanje digitalnih kopij za potrebe delovanja knjižnic, ki so že lastnice teh del, z vidika avtorskih pravic ni sporno.
Nadaljevanje članka >> mag. Dominik Kuzma: Primernost vsebinskih omejitev avtorske pravice v digitalni dobi ali na portalu Pravna praksa, 2016, št. 36-37.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
