Delodajalec - med idealom in stvarnostjo
Gotovo se vsi zavedamo vpliva, ki ga ima delodajalec na svoje zaposlene. Pogosto je zaradi razmerja subordinacije prav on tisti, ki bo na življenje delavca vplival najbolj neposredno in tudi najmočneje, saj je ta od njega ekonomsko odvisen, hkrati pa deluje po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Ravnanje delodajalca je tisti dejavnik, ki v veliki večini primerov neposredno narekuje delavčev vsakdanjik, s tem pa deloma tudi vleče nit njegovega življenja.
Ob tem se postavlja vprašanje, kdaj je mogoče govoriti o ravnanju delodajalca, ki je v odnosu do delavca (še) primerno, in kdaj delodajalec s svojim ravnanjem, tudi s svojimi pričakovanji glede ravnanja delavcev, mejo primernega preseže. Na pojem primernosti lahko seveda gledamo z vidika splošne ali povprečne človekove izkušnje, z vidika doseganja v naslovu uvodnega poglavja in nadaljevanju besedila omenjenega ideala ali pa razmeroma neoprijemljiv pojem primernosti presežemo z določljivejšim pojmom protipravnega ravnanja. V tem prispevku vprašanje potrebe po delodajalčevi vzdržnosti ali zadržanosti tako obravnavava na dveh medsebojno ločenih ravneh. Prva je raven sodnega varstva delavca pred protipravnim ravnanjem delodajalca, druga pa raven (etične) primernosti v primeru opisanega ravnanja.
Predstavljajmo si primer, v katerem vsi zaposleni v svoj elektronski predalčnik prejmejo sporočilo, ki jih poziva k podpisu peticije, katere namen je nasprotovanje uveljavitvi novega zakona. Podobno sporočilo, iz katerega izhajajo podrobnejša navodila glede podpisovanja, delavce nato pričaka tudi na njihovem delovnem mestu, natančneje na njihovih mizah. Iz vsebine obeh sporočil je mogoče razbrati konkretno filozofsko in svetovnonazorsko prepričanje delodajalca, besedilo pa je napisano v jasnem tonu, iz katerega izhaja trdno pričakovanje, da naj bi zaposleni sami imeli enaka prepričanja in da je tako vendar samoumevno, da bodo peticijo tudi podpisali.
Uveljavitev konkretnega zakona sicer ne posega v (delovno- ali socialno)pravni ali drug status delavcev ali delodajalca. Vsebina zakona spada na drugo življenjsko področje in ureja popolnoma druga pravna razmerja, vendar pa se, kot že zapisano, ne sklada z delodajalčevimi svetovnonazorskimi prepričanji.
S pomočjo tega primera si bova v nadaljevanju besedila prizadevala odpreti nekatera vprašanja, ki so do zdaj - tudi zaradi odsotnosti relevantne prakse oziroma dejstva, da niti ne vemo, ali so podobni primeri kdaj že prišli pred sodišče - ostala neodgovorjena ali sploh niso bila postavljena. Že samo odpiranje takih vprašanj lahko ključno pripomore k drugačni zaznavi vloge delodajalca - tudi delovnega okolja ali kolektiva - v razmerju do posameznika in njegovih osebnih prepričanj ter njegove zasebnosti.
Ob tem se ne osredotočava na delavčevo opravljanje delovnih nalog, ki so lahko povezane z določenimi zahtevami glede osebnostne primernosti delavca, temveč na pozive delodajalca k ravnanju delavcev, ki z delovnimi nalogami nima nobene neposredne zveze. Ali je opisano ravnanje delodajalca protipravno in ali je, neodvisno od njegove protipravnosti, tako ravnanje etično neprimerno?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
