Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke kot solidarnega poroka in plačnika plačilo zapadlih in neplačanih obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi. Glavni dolžnik je v stečajnem postopku in se pravdni postopek zoper slednjega ni vodil. Tožena stranka je primarno ugovarjala zapadlosti same terjatve, ker naj bi bil odstop od posojilne pogodbe neveljaven, saj kot solidarni porok in plačnik o neplačevanju obveznosti s strani glavnega dolžnika sploh ni bil obveščen, prav tako mu ni bil vročen odstop od pogodbe in sploh ni vedel, da je bila izvedena prodaja predmeta, ki je bil dan v zavarovanje, za delno poplačilo obveznosti po posojilni pogodbi. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da neizkazanost obvestila poroku o odstopu od posojilne pogodbe ne predstavlja tako kršitev, zaradi katere bi bil sama odstop od pogodbe neveljaven.
V pritožbi je tožena stranka navajala, da je bilo tekom dokaznega postopka nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka od posojilne pogodbe odstopila, vendar ni uspela izkazati, da je bil odstop od pogodbe poslan tudi solidarnemu poroku in plačniku. Toženec je menil, da mu zaradi neobvestitve ni bila dana možnost, da se seznani s stanjem dolga, razlogi za odstop od pogodbe in posledično s tožečo stranko dogovori za poplačilo zapadlih in neplačanih obveznosti. Toženec opozarja, da je upnik skladno z določili Obligacijskega zakonika poroku odgovoren za škodo, ki mu nastane zaradi opustitve dolžnosti obvestitve.
Pritožbena kritika, da stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da toženi stranki kot solidarnemu poroku in plačniku odstop od pogodbe ni bil poslan, ne vpliva na neveljavnost odstopa, ni utemeljena. Tožena stranka je solidarni porok in plačnik terjatve, ki jo ima upnik na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene z glavnim dolžnikom, za zavarovanje katere je bil sklenjen sporazum o ustanovitvi neposestne zastavne pravice na delovnih strojih. Kot solidarni porok in plačnik se je tožena stranka zavezala plačati tuj dolg in ne svojega, zato solidarnega poroštva ni mogoče enačiti s solidarno odgovornostjo dolžnikov, katerih obveznosti so samostojne in neodvisne (primerjaj: V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4, knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, stran 1049). Ker je torej, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, obveznost tožene stranke akcesorna in je njen nastanek in obstoj odvisen od glavne obveznosti, zadošča obvestilo o odstopu od pogodbe glavnemu dolžniku, za obveznost izpolnitve katerega se je zavezal. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, opustitev upnikovega obvestila poroku, da je glavni dolžnik v zamudi z izpolnitvijo in da bo oziroma je prišlo do odstopa od pogodbe, ima lahko za posledico le odškodninsko odgovornost (1025. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in nima nikakršnega vpliva na veljavnost odstopa od posojilne pogodbe Ker pa toženec odškodninske odgovornosti iz tega naslova ni uveljavljal, niti z nasprotno tožbo, niti s pobotnim ugovorom, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno popolnoma pravilna in pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrnilo.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
