Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je ugodilo tožeči stranki in izdalo začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve. S sklepom je sodišče toženima strankama odredilo takojšen dotok vode v stanovanje, ki ga ima v posesti tožeča stranka.
Drugo tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi navajala, da sama ni zaprla dotoka vode tožeči stranki in o tem ne ve ničesar. Zgolj zato, ker je solastnica nepremičnine, v kateri se nahaja ventil za dotok vode v stanovanje tožeče stranke, še ne pomeni, da je pasivno legitimirana v postopku zaradi motenja posesti.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o ugovoru prve tožene stranke navedlo, da je edini učinkovit način varstva obstoječega stanja prav ta, da se ponovni dotok vode naloži obema toženima strankama, kot solastnikoma nepremičnine, v kateri je prišlo do odklopa vode, saj bi sicer bila realizacija začasne odredbe ogrožena. Ker imata namreč dostop do vodovodnega ventila obe toženi stranki, kar je sicer bilo nesporno ugotovljeno, bi lahko tudi drugo tožena stranka preprečevala dotok vode do stanovanja, v katerem prebiva tožeča stranka in tako izničila namen, ki se zasleduje z izdano odredbo.
Na podlagi pritožbe drugo tožene stranke, v kateri je smiselno zatrjevala enake razloge, kot jih je navedla v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, je pritožbeno sodišče potrdilo zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da ima druga toženka dostop do vodovodnega ventila in bi hipotetično lahko preprečevala dotok vode do stanovanja, v katerem prebiva tožeča stranka, utemeljuje izdajo začasno odredbo tudi zoper njo, ker bi sicer bila realizacija začasne odredbe ogrožena.
Ugovorna trditev je namreč bila, da druga toženka ni pasivno legitimirana, ker je vodo tožeči stranki odklopila prvo tožena stranka, ne pa druga toženka, s čimer je slednja izpodbijala verjetnost obstoja terjatve zoper njo. Začasna odredba se lahko izda le zoper tistega, za katerega obstoja verjetnost obstoja terjatve, to pa pomeni, da je z verjetnostjo potrebno izkazati, da je prav druga toženka storila motilno dejanje. Zgolj njeno lastništvo in posest nepremičnine, v kateri se nahaja vodovodni ventil, še ne pomeni, da je tudi storila motilno dejanje.
Ravno nasprotno, vsa doslej ugotovljena dejstva, kažejo na to, da je motilno dejanje storila le prva toženka, ki je to tudi priznala, vendar pri tem navajala svoje razloge za opisano ravnanje. Za obstoj motilnega dejanja je potrebno izkazati konkretno aktivno ravnanje, ki spreminja dotedanje mirno posestno stanje. Prav tako ni mogoče izdaje začasne odredbe zoper drugo toženko opravičevati s tem, da bi lahko ona sama kasneje (četudi tega sedaj ni storila) motila posest tožeče stranke na enak način, torej tako, da bi zaprla vodovodni ventil. Hipotetična možnost, da druga toženka to dejansko stori, je bistveno premalo, da se zoper drugo toženko sploh lahko vodi postopek zavarovanja z začasno odredbo. V tem primeru bi imela tožeča stranka seveda sodno varstvo zaradi motenja posesti zoper drugo toženko.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na drugo toženko, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
