Preiskovalni urad je kupil letalski vozovnici za poslovno pot dveh uslužbencev iz Vilne v Baku, vendar pa je pri prestopu (Riga, Latvija in Moskva, Rusija) nastala zamuda, tako da sta uslužbenca prispela v Baku z več kot 14 urno zamudo. Preiskovalni urad je za zamudo zahteval odškodnino od družbe Air Baltic. Ta se je pritožila, da lahko po 19. členu Montrealske konvencije odgovornost uveljavljajo le potniki sami, ne pa druge osebe, zlasti če te osebe niso fizične osebe in jih ni mogoče šteti za potrošnike. Preiskovalni urad je odgovoril, da odgovornost letalskih prevoznikov lahko uveljavlja oseba - stranka pogodbe o mednarodnem prevozu potnikov, ki jo je sklenila z letalskim prevoznikom.
Vrhovno sodišče Litve je prekinilo odločanje in na sodišče EU poslalo predhodni vprašanji:
1. »Ali je treba 19., 22. in 29. člen Montrealske konvencije razumeti in razlagati tako, da je lahko letalski prevoznik odgovoren tretjim osebam, inter alia delodajalcu potnika, ki je pravna oseba, s katero je bila sklenjena pogodba o mednarodnem prevozu potnikov, za škodo zaradi zamude leta, na podlagi katere so tožeči stranki (delodajalcu) nastali dodatni stroški, povezani z zamudo (na primer izplačilo dnevnic)?«
2. »Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba člen 29 Montrealske konvencije razumeti in razlagati tako, da imajo te tretje osebe pravico vložiti zahtevek proti letalskemu prevozniku na drugi podlagi, na primer na podlagi nacionalnega prava?«
Za Evropsko unijo je Montrealska konvencija začela veljati 28. junija 2004 in je od začetka njene veljavnosti sestavni del pravnega reda EU, tako da je sodišče pristojno za odločanje o njeni razlagi.
Mednarodne pogodbe se po sodni praksi razlaga glede na besedilo in glede na cilje konvencije. 31. člen Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, ki velja tudi v EU, glede razlage pogodb določa, da je treba pogodbo razlagati v skladu z načelom dobre vere in običajnim pomenom njenih določb v medsebojni povezavi ter glede na njen cilj in namen (recital 23, 24).
V 19. členu Montrealske konvencije je določeno, da mora letalski prevoznik načeloma povrniti vsako škodo zaradi zamude v letalskem prevozu oseb, prtljage ali tovora. Določba opredeljuje škodo, ki jo je treba povrniti, ne določa pa osebe, ki ji škoda lahko nastane. Sodniki so mnenja, da je določbo mogoče razlagati tako, da se lahko uporabi tudi za škodo nastalo delodajalcu in ne zgolj za škodo, ki nastane samemu potniku. Sodniki so potrdili to razlago tudi po analizi 1. odstavka 22. člena Montrealske konvencije.
Po 1. členu glede uporabe konvencije velja, da se uporablja za celoten mednarodni prevoz oseb, prtljage ali tovora z letali za plačilo, na podlagi česar bi se dalo sklepati, da zajema le potnike. Vendar je treba razlago dopolniti z upoštevanju tretjega odstavka preambule te konvencije, ki poudarja pomen zagotavljanja varstva potrošnikov v mednarodnem letalskem prevozu, pri čemer potrošnik ni nujno enak pojmu potnik. Sodniki so mnenja, da konvencija zajema tudi osebe (potrošnike), ki niso potniki (osebe, ki sklenejo pogodbo za prevoz in niso sami potniki, npr. delodajalci). S tem tudi odškodnina, ki nastane takim osebam, lahko spada na področje uporabe konvencije.
Za povrnitev škode po konvenciji, je potrebno vzpostaviti zvezo med odgovornostjo letalskega prevoznika in obstojem pogodbe o mednarodnem prevozu (in seveda škodnim dogodkom). Vsaka tožba za odškodnino in obresti po konvenciji se lahko vloži le pod pogoji in omejitvami odgovornosti, kakor so določeni v tej konvenciji, razen če se ne dogovori drugače.
Sodniki tako sklenejo, da je treba glede na besedilo, okvir v katerega je umeščen in cilje varstva potrošnikov 19. člen Montrealske konvencije razlagati tako, da se uporabi tudi za škodo, ki nastane delodajalcu zaradi zamude leta svojih zaposlenih.
Zaradi omejitve odgovornosti letalskega prevoznika »za vsakega potnika« iz 1. odstavka 22. člena je treba preveriti, kaj to pomeni za delodajalca, ki zahteva odškodnino za dva potnika. Iz omejitve odgovornosti izhaja, da znesek odškodnine z obrestmi, ki ga je mogoče priznati osebi, ne more preseči zneska zgornje meje iz 1. odstavka 22. člena pomnožene s številom prepeljanih potnikov na podlagi pogodbe (odškodnina ne more preseči vsote odškodnin, ki bi jih bilo mogoče priznati vsem zadevnim potnikom, če bi jih ti zahtevali posamično).
Letalski prevoznik je odgovoren delodajalcu za škodo, ki mu je nastala zaradi zamude letov, ki so se jih njegovi zaposleni udeležili v skladu s pogodbo o mednarodnem prevozu.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
