Obdolženca je obtožba bremenila storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 1. odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker kot poslovodja delodajalca zavestno ni ravnal po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov ter tako prikrajšal delavce za pravice, ki jim pripadajo. In sicer jim v določenem obdobju ni obračunal in plačal prispevkov za obvezno zavarovanje skladno s 4. in 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), zaradi česar jim je odvzel pravico, da bi se jim na podlagi 192. člena istega zakona navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo.
Obdolženec je v svojem zagovoru potrdil, da je bil kot poslovodja odgovorna oseba v družbi. Delavcem je plačo izplačal na roke v gotovini, vendar pa zanje na DURS ni predložil obračunov prispevkov in slednjih tudi ni plačal, kljub temu, da so bili delavci v družbi zaposleni in prijavljeni v obvezno zdravstveno zavarovanje. Prispevkov naj ne bi plačal, ker je imela družba blokiran transakcijski račun, na drugi strani pa je imela družba številne terjatve, ki jih ni uspela izterjati, večji del do družbe svojega tasta, zato tudi ni vodil sodnih postopkov. V spornem obdobju je družba resda dodatno zaposlovala, saj se je obetal večji gradbeni posel, do katerega pa potem žal ni prišlo. Ker denarnih sredstev ni bilo, se je kot direktor moral odločiti, ali delavcem izplača vsaj plačo, da lahko preživijo, ali pa jim plača prispevke in davke ter plače ne izplača. Ker bi v primeru neizplačila plač delavci prav gotovo takoj zapustili gradbišča, bi za družbo nastala dodatna poslovna škoda, zato se je obdolženec kot direktor odločil za manjše zlo, nikoli pa zato, da bi se sam ali družba finančno okoristila. Kot direktor naj bi si celo sposodil denar od sorodnikov, da je delavcem lahko dal plačo.
Tekom dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da je imela družba sicer blokiran transakcijski račun, vendar ne ves čas neprekinjeno. V celotnem obdobju pa je družba celo dodatno zaposlovala in ravnala na enak način, in sicer tako, da je delavcu plačala le plačo v gotovini. Delavci so zaslišani kot priče povedali, da so plače prejeli, sami pa niso preverjali, ali so prispevki plačani, saj jih to ni zanimalo. ZPIZ-1 med temeljnimi načeli obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja določa, da se z obveznim zavarovanjem zavarovancem na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti, zagotavljajo pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti ter nekatere druge pravice.
Skladno s 7. členom istega zakona so v obvezno zavarovanje vključeni državljani RS in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki ji določa ta zakon ali mednarodni sporazum. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona v vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, v konkretnem primeru je to bila sklenitev pogodbe o zaposlitvi. To dejstvo sporoči delodajalec nosilcu zavarovanja (ZZZS) z obvezno prijavo v zavarovanje, nato pa je dolžan sporočiti podatke, ki so potrebni za odmero oziroma obračun in plačilo prispevkov ter za nadzor nad plačevanjem in izterjavo prispevkov.
Z opustitvijo obračuna predpisanih prispevkov delodajalec tako krši citirani zakon, torej predpis o plačilu prispevkov. Posledica te kršitve je prikrajšanje delavca v pravicah, ki mu jih zakon daje, saj 5. odstavek 7. člena ZPIZ-1 določa, da pridobi zavarovanec pravice iz obveznega zavarovanja izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Opustitev obračuna ter posledično tudi plačila obveznih prispevkov ima za delavca vsekakor premoženjske posledice in nekateri delavci so te negativne posledice že čutili ob upokojitvi, saj jim določeno obdobje, v katerem so bili zaposleni v obdolženčevi družbi, ni bilo všteto v pokojninsko dobo. Ker je bila kasneje družba celo izbrisana iz sodnega registra, tudi ni verjetno, da bi zanjo kdo te neplačane prispevke za nazaj poravnal.
Obdolženec se je vsekakor zavedal obveznosti obračuna in plačila obveznih prispevkov, vendar se je, sicer v posledici splošne krize, ki je privedla do težke finančne situacije v podjetju in gradbeništvu na splošno, zavestno odločil, da imajo druge obveznosti družbe prednost pred prispevki. Kljub temu, da je imela družba neporavnane obveznosti, je dodatno zaposlovala, za izterjavo zapadlih terjatev pa tudi ni storila dovolj, da bi bile poplačane. Iz zagovora obdolženca izhaja, da je imela družba večino terjatev do družbe, katere lastnik je bil obdolženčev tast in zaradi česar zoper dolžnika ni vlagal tožb, tako ravnanje pa po mnenju sodišča kaže na njegovo zavestno delovanje. V kolikor bi družba oziroma obdolženec kot odgovorna oseba imel namen plačati prispevke (pa četudi z zamudo zaradi finančnih težav), bi lahko še vedno te prispevke obračunal oziroma podatke o obračunanih prispevkih posredoval pristojnemu organu, to je DURS-u. S tem bi izpolnil vsaj eno od zakonskih dolžnosti, nato pa po svojih zmožnostih te prispevke tudi plačeval, saj družba je poslovala in ni imela ves čas blokiranih računov.
Skladno z določbo 1. odstavka 192. člena ZPIZ-1 bi se v primeru, če bi delodajalec vsaj obračunal prispevke, delavcem v pokojninsko dobo štelo tudi obdobje, v katerem je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, pa jih ni vplačal. Po oceni sodišča je obdolženec tako izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in mu izreklo sankcijo opominjevalne narave tako, da mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
