Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank - zakoncev spadajo v izreku naštete nepremičnine, ugodilo pa je podrejenemu zahtevku, da v skupno premoženje spadajo vlaganja v stanovanjsko hišo ter da znaša delež pravdnih strank na skupnem premoženju za vsakega polovico. Sodišče je namreč štelo, da je toženec že pred začetkom zakonske skupnosti razpolagal z nepremičnin premoženjem, predvsem z do določene faze zgrajeno stanovanjsko hišo in da zato tožnica ni upravičena do stvarnega deleža na nepremičnini, ampak le do povrnitve denarnega vložka. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala tudi izplačilo polovice vrednosti motornega vozila, vendar je sodišče prve stopnje tudi ta zahtevek zavrnilo.
Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega cenilca gradbene stroke, predvsem pa izpodbijana sodba nima razlogov o primerjavi med stanjem nepremičnin ob začetku in ob koncu skupnosti, kar posledično pomeni, da ni ugotovitev o izvedenih vlaganjih. Sodišče prav tako svoje odločitve ni utemeljilo na zaključku, ali je na podlagi izvedenih vlaganj nastala nova stvar. Glede izplačila vrednosti motornega vozila je tožnica v pritožbi zatrjevala, da je vozilo registrirano na toženca, zato je pravilno, da ji polovico vrednosti izplača, saj se motorno vozilo pri upravnem organu ne more pisati na dve različni osebi.
Po oceni pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Ni sporno, da je bil toženec ob nastanku skupnosti pravdnih strank že lastnik nepremičnin in da so na teh nepremičninah že stali objekti (sporno je sicer, do katere gradbene faze so bili zgrajeni), zato bi moralo sodišče prve stopnje moralo stanje nepremičnin ob začetku skupnosti primerjati s stanjem ob zaključku (v zvezi s tem mora seveda ugotoviti, katera vlaganja so bila opravljena v času trajanja skupnosti), oboje pa nato primerjati in ugotoviti, ali je zaradi vlaganj nastala nova stvar. Iz razlogov izpodbijane sodbe je mogoče razbrati samo dejanske ugotovitve sodišča glede stanja ob začetku skupnosti, ničesar pa ni v obrazložitvi o tem, katera vlaganja so bila opravljena oziroma kakšno je bilo stanje nepremičnine ob koncu skupnosti. Zaključka, da ni nastala nova stvar, zato ni mogoče preizkusiti. Iz tega razloga je bilo treba razveljaviti sodbo glede zahtevka, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine, posledično pa tudi glede podrejenega zahtevka, da v skupno premoženje spadajo vlaganja v to nepremičnino. Dokler namreč ni odločeno o primarnem zahtevku, do odločanja o podrejenem zahtevku niti ne more priti.
Glede zahtevka na plačilo polovice vrednosti motornega vozila je odločitev sodišča, da je tak zahtevek neutemeljen, materialnopravno pravilna. S takim zahtevkom je namreč tožeča stranka že zahtevala delitev skupnega premoženja, kar pa je praviloma predmet nepravdnega postopka (če stranki ne dosežeta sporazuma), v katerem se upošteva celotno skupno premoženje in deleži pravdnih strank. pri delitvi skupnega premoženja gre namreč za likvidacijo celotne premoženjske skupnosti med zakoncema. Ugotovitev, da je delež stranke na skupnem premoženju ena polovica, še ne pomeni, da je ta stranka tudi solastnik vsakega posameznega dela premoženja do ene polovice. Sodna praksa sicer dopušča, da se v postopku ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev na njem, lahko izvede delitev, vendar morata stranki s takim načinom soglašati. Tožena stranka pa je delitvi skupnega premoženja v tem postopku nasprotovala, zato tožeča stranka v predmetni zadevi s takim zahtevkom v nobenem primeru ne more uspeti.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
