Tožeča stranka je s tožbo izpodbijala pravno dejanje stečajnega dolžnika in zahtevala povračilo denarnega zneska 10.000 EUR. Izpodbojno dejanje naj bi predstavljalo plačilo na podlagi pogodbe o odstopu terjatve, sklenjeno med pravdnima strankama in tretjo pravno osebo, ki je kot dolžnica tožeče stranke (cedenta) v korist tožene stranke (cesionarja) izvršila sporno nakazilo. Izpodbojno dejanje naj bi vplivalo na zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in je bilo izvršeno v škodo drugih stečajnih upnikov ter stečajne mase in v korist tožene stranke (z izpodbijanim dejanjem je bila privilegirana, saj je bila v celoti poplačana). Obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti naj bi se tudi domneval, ker je tožena stranka nasprotno izpolnitev opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, ki naj bi bil v času izpodbojnega dejanja že insolventen in imel občasne blokade transakcijskega računa.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, saj je v konkretnem primeru šlo za premoženjsko nevtralni posel. Tožeča stranka je razpolagala s premoženjem v obliki terjatve do tretje osebe, hkrati pa je imela obveznost do tožene stranke. Prav tako tožena stranka ni vedela za insolventnost stečajnega dolžnika, blokade računa pa so se pojavile šele več mesecev po izvedenem poslu, hkrati pa je iz bilance izhajalo, da je stečajni dolžnik v preteklem letu posloval z dobičkom.
Eno temeljnih načel stečajnega postopka je načelo enakega obravnavanja upnikov, ki zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako, pri čemer obveznost enakega obravnavanja upnikov nastane že takrat, ko dolžnik postane insolventen. Pravila o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika omogočajo odpravo negativnih posledic, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka na podlagi pravnih dejanj stečajnega dolžnika, s katerimi je ta kršil obveznost enakega obravnavanja upnikov.
Da bi bilo dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, morajo biti kumulativno izpolnjene predpostavke, določene v 1. odstavku 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in sicer: 1. dejanje je bilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti, 2. posledica dejanja je neenaka obravnava upnikov (objektivni pogoj izpodbojnosti) in 3. oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, je takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj izpodbojnosti). Dokazno breme za oba pogoja nosi tožeča stranka.
V vsakem primeru pa predstavlja osnovno predpostavko izpodbojnosti insolventnost stečajnega dolžnika ob izvršitvi izpodbojnega dejanja. Če stanje insolventnosti ne obstaja, se ga tudi upnik ne more zavedati, do tega trenutka pa imajo družbe možnost svobodnega urejanja odnosov do svojih upnikov v okviru lastne poslovne politike. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je prišlo do prenosa terjatve iz tožeče stranke na toženo stranko in da je slednja s strani tretje osebe kot dolžnika tožeče stranke prejela v plačilo denarni znesek.
Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju ali postane dolgoročno plačilno nesposoben. Iz izpisa spletnega portala bonitete.si je sodišče ugotovilo, da je imela tožeča stranka pred izvedbo izpodbijanega dejanja zgolj občasno blokiran transakcijski račun, pri čemer pa v skladu z ustaljeno sodno prakso občasne blokade ne pomenijo nujno, da je družba, ki ima blokirane račune, tudi insolventna. Tovrstne občasne blokade kažejo zgolj na začasne težave, ne pa tudi na trajnejšo nelikvidnost (prim. VSL sodba I Cpg 1446/2012 z dne 12.02.2013, VSL sodba Cpg 338/2014 z dne 20.03.2014), blokada računov po izvršitvi izpodbijanega dejanja pa za presojo obstoja insolventnosti tožeče stranke ni pravno pomembna, tožene stranke pa tudi ni mogla opozoriti na insolventnost.
Tožeča stranka tudi ni izkazala, da naj bi zatrjevano insolventnost potrjevali javno dostopni podatki, saj iz izkaza poslovnega uspeha izhaja, da je tožeča stranka poslovala solidno, beležila je celo čisti dobiček. Ker osnovni (pred)pogoj izpodbojnosti ni bil izpolnjen, tudi o obstoju subjektivnega pogoja ni moč zaključiti. Glede na to, da je pravno dejanje izpodbojno le, če so pogoji izpodbojnosti izpolnjeni kumulativno, je sodišče postavljeni tožbeni zahtevek iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj zavrnilo kot neutemeljen.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
