Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev, da obstaja v breme vsakokratnega lastnika določenih nepremičnin v korist tožnikov parcel služnost poti za potrebe hoje in vožnje z motornimi vozili. Služnost naj bi tožniki pridobili na podlagi izvrševanje te pravice več kot dvajset let, nihče pa naj ne bi takšnemu izvrševanju nasprotoval.
Tožena stranka kot kupec nepremičnin v zadnjem letu pred tožbo ni mogla vedeti za pravice tretjih, ki niso bile vknjižene v zemljiški knjigi, zato naj bi nepremičnino pridobila v last in posest v dobri veri, da na njej ne obstajajo pravice tretjih. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da ni ravnala dovolj skrbno, saj ni bila dolžna pri vsakem sosedu posebej preverjati, ali preko te parcele dostopa do svoje nepremičnine ob dejstvu, da je bilo vsem znano, da imamo sosednje dostope do svojih hiš na drugi strani z glavne ceste.
V pritožbi so tožniki zatrjevali, da so služnost dejansko izvrševali več kot trideset let, kar je bilo navzven razvidno in jasno zaznavno. Nepremičnina v lasti tožene stranke se je uporabljala kot parkirišče in kot dostop do nepremičnin tožnikov, kar je razvidno tudi iz kolesnic na delno gramozni poti. Da je tožena stranka vedela za pravico tožnikov naj bi izhajalo tudi iz obvestila tožene stranke na vhodu v parkirišče, da nadaljnja uporaba poti in parkirišča ne bo mogoča, kar kaže na nedobrovernost tožene stranke. Tožniki tudi menijo, da tožena stranka ni zadostila svoji poizvedovalni dolžnosti, saj bi morala preveriti kdo njeno parcelo uporablja in za kakšen namen ter čigav je material na parceli.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki res več kot trideset let uporabljali za dostop do svojih nepremičnin ravno nepremičnino v lasti tožene stranke in pridobili služnostno pravico. Pri presoji tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo drugi odstavek 44. člena SPZ, ki je vsebinsko povsem enak pred tem veljavnemu paragrafu 1500 Občega državljanskega zakonika (ODZ), da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti v škodo tistega, ki je v dobri veri in z zaupanjem v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Določba je odraz spoštovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo, katerega bistvo je v tem, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. To načelo pa varuje le tiste pridobitelje, ki so v pravnem prometu ravnali pošteno. V konkretnem primeru je torej bistveno, ali je toženka ob nakupu nepremičnine vedela oziroma bi od zadostni skrbnosti morala vedeti za obstoj originarno pridobljene služnostne pravice na podlagi zunaj knjižnega priposestvovanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 9. člena SPZ, po katerem se dobra vera domneva in je bilo zato v tem postopku na tožnikih dokazno breme, da izpodbijajo dobro vero tožene stranke. Dobroverni pridobitelj je le tisti, ki nima razloga za to, da bi dvomil o pravilnosti podatkov zemljiške knjige. Predstavnik tožene stranke je pojasnil, da so si zemljišče pred nakupom ogledali in ker gre za neasfaltirano površino niso opazili kakršnihkoli kolesnic, posameznih stanovalcev pa niso spraševali, ali jo uporabljajo. Ker tožena stranka ni imela razloga za sum, da bi po nepremičnini, glede na njeno stanje v naravi, potekala kakršnakoli pot, toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da ni izpolnila poizvedovalne dolžnosti.
Razlaga, da bi bil dobroverni kupec le tisti, ki bi se zanimal o možnostih obstoja pravic tretjih, je pretirana, še posebej, ker gre pri tožnikih za sosesko vrstnih hiš, ki gravitirajo na nasprotno stran, saj imajo tam urejene svoje redne dostope.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
