Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi telesnih poškodb med igro vaterpola. Igralec nasprotne ekipe naj bi tožnika med igro prijel za vrat, ga potopil in nato s kolenom sunil v glavo, tožnik pa je utrpel telesne poškodbe. Tožena stranka naj bi bila kot organizator tekmovanja odgovorna, saj bi morala storiti vse potrebno, da tekmovanje poteka skladno s pravili.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je storila vse potrebno, da je tekma potekala skladno s pravili vaterpola in v okviru športne igre. Tožena stranka ne more odgovarjati za ravnanje posameznega igralca, še posebej za tisto ravnanje, ki je bilo storjeno izven vidnega polja sodnika. Odgovornost tožene stranke tudi ne more biti objektivna, saj ne gre za izvajanje kakšne same po sebi nevarne dejavnosti.
Med strankama ni bilo sporno, da se je tožnik na tekmi vaterpola kot igralec med tekmo v bazenu telesno poškodoval in sicer je utrpel poškodbe dlesni, zob in obraza. Igralec nasprotne ekipe je nad tožnikom storil prekršek, saj je na tožnika šel grobo in ga pri tem potopil ter ga tudi sunil s kolenom v glavo, vendar po navedbah povzročitelja nenamerno. Storjeni prekršek je opazil tudi sodnik, saj je videl tožnika krvaveti, zato je tekmo začasno prekinil in igralca nasprotne ekipe tudi izključil. Za odločitev o zadevi je moralo sodišče presoditi, ali je tožena stranka kot glavni organizator tekmovanja v vaterpolu storila vse potrebno za varno izvedbo tekmovanja in ali je odgovorna za nastanek vtoževane škode tožniku. Sodišče je moralo oceniti utemeljenost očitkov tožnika toženi stranki, da tožena stranka naj ne bi storila vsega potrebnega, da bi tekmovanje potekalo v skladu s pravili vaterpola in naj bi bila odškodninsko odgovorna tudi zato, ker sodnik vaterpola naj ne bi nemudoma zaznal, da je prišlo do poškodbe tožnika. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka kot glavni organizator organizirala tekmo skladno s pravili tako, da je v olimpijskem bazenu del tega bazena označila v dimenzijah za igranje vaterpola in da je priskrbela strokovno usposobljenega sodnika, ki je sodil na tekmi, prav tako pa je bil na tekmi prisoten reševalec iz vode in medicinska pomoč. Toženi stranki tako ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, saj je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da je tekmovanje potekalo po pravilih stroke, prav tako tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna, ker sodnik na tekmi naj ne bi takoj priznal prekrška, pri katerem je prišlo do poškodbe. Niti sodnik niti drugi igralci prekrška niso mogli neposredno zaznati, ker je do prekrška prišlo pod vodo. Takoj pa, ko so zaznali krvavitev, je sodnik tekmo prekinil. V zvezi s podobnimi situacijami zaradi poškodb na športnih tekmah se je oblikovala sodna praksa, ki odvezuje odgovornosti organizatorje športnega tekmovanja, če do poškodbe na tekmovanju pride zaradi okoliščin, ki predstavljajo pričakovan oziroma normalen del športne igre oziroma, če je poškodba igralca posledica naključja, ki ne presega normalnega tveganja pri igranju športne igre (II Ips 208/2013, II Ips 84/2003). Prekrška v konkretnem primeru ni bilo mogoče preprečiti s strani sodnika ali organizatorja tekmovanja, posledično tudi ni mogoče najti vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke ali sodnikom in nastalimi poškodbami.
V obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti tožene stranke za poškodovanje tožnika, saj vaterpolo kot športna igra sam po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti in zato organizator igre ne odgovarja po objektivnem načelu (2. odstavek 131. člena OZ).
Zaradi vsega navedenega je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju in se v presojo utemeljenosti višine zahtevka sploh ni spuščalo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
