EPSO je v letih 2012 in 2013 objavil tri razpise v katerih je bil pogoj, da kandidati tekoče govorijo enega od uradnih jezikov EU in zadovoljivo drugi jezik, ki pa je lahko angleščina, francoščina ali nemščina. Drugi jezik se uporablja za dopise med EPSO in kandidati, za postopek izbire in potek testiranja na natečajih. Omejitev pri izbiri drugega jezika je bila zaradi opravljanja službe, da bi kandidati lahko čim hitreje začeli z delom in se pri delu učinkovito sporazumevali. V nasprotnem bi bilo lahko ogroženo učinkovito delovanje institucij.
Na te razpise sta se pritožili Italija in Španija, ki sta zahtevali njihovo razveljavitev zaradi diskriminacije pri jezikovni izbiri (angleščina, francoščina, nemščina) za sporazumevanje z EPSO, kot tudi drugega jezika zadevnih natečajev v nasprotju z uredbo št. 1 in kršitve načela sorazmernosti. Italija je trdila, da imajo državljani pravico komunicirati z institucijami v katerem koli uradnem jeziku EU in da imajo pravico prejeti odgovore institucij v istem jeziku (2. člen Uredbe). V nasprotnem bi šlo za diskriminacijo, v praksi pa tudi za konkurenčno prednost za kandidate, katerih jezik je eden izmed treh navedenih.
Sodniki so pri odločanju opozorili na sodbo C-566/10 P in poudarili, da sicer institucije v svojih poslovnikih lahko določijo podrobna pravila za uporabo jezikovne ureditve, vendar bi to veljalo le za delovanje institucij, ne pa za razpise, tako da se za to niso odločili. Tako se za razmerja med institucijami in njihovimi uradniki ter uslužbenci uporablja Uredba št. 1 (pa tudi za kandidate zunanjega natečaja, ki niso niti uradniki niti uslužbenci).
Sodišče je zato razveljavilo izpodbijane razpise javnih natečajev. Odločili so, da izpodbijani razpisi kršijo uredbo, ker omejujejo komunikacijo na le določene jezike. Po mnenju sodnikov splošnega sodišča, je ta razlog zadosten, da se razglasi ničnost teh razpisov in sodniki sploh niso dalje preverjali, ali ustvarjajo prepovedano diskriminacijo na podlagi jezika. Sodniki so le dodali, da ima kandidat pravico napisati prijavo v kateremkoli uradnem jeziku, dopisi, ki jih pošlje EPSO, pa morajo biti napisani v jeziku, ki ga izbere kandidat.
Glede obveznosti kandidatov, da kot drugi jezik natečaja izberejo angleščino, francoščino ali nemščino, sodišče vnovič opozarja na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero omejitev izbire na omejeno število jezikov pomeni diskriminacijo na podlagi jezika. S tako obveznostjo se namreč privilegirajo nekateri kandidati (tisti, ki imajo zadovoljivo znanje vsaj enega od navedenih jezikov), ker lahko sodelujejo na natečaju in se jih lahko, ostali, ki takega znanja nimajo, pa so izključeni.
Komisija je trdila, da so angleščina, francoščina in nemščina še naprej najbolj razširjeni jeziki, zlasti glede prakse institucij Unije na področju uporabe jezikov, ki se uporabljajo v notranji komunikaciji.
Sodniki so to zavrnili kot nejasno trditev, ki ni podprta z nobeno konkretno navedbo. Opozorili so, da ni mogoče sklepati, da novo zaposleni uradnik, ki ne zna nobenega od delovnih jezikov ali jezikov posvetovanja institucije, ne bi bil sposoben za takojšnje in učinkovito opravljanje dela v instituciji.
Sodniki so tudi zavrnili trditve Komisije o statistikah glede učenja jezikov kot tujih jezikov v državah članicah, saj ne izključujejo obstoja diskriminacije.
Sodišče je končno odločilo, da ni dokazov, da je zadevna omejitev v interesu službe. Obveznost kandidatov, da kot drugi jezik izberejo angleščino, francoščino ali nemščino, ni niti objektivno upravičena niti sorazmerna s ciljem, da se zaposli uradnike in uslužbence, ki lahko takoj začnejo opravljati svoje delo.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
