Kar osem kaznivih dejanj je uvrščenih v 22. poglavje KZ-1, z naslovom kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. Kazenskopravno varstvo uživajo različni pravni položaji - od zaposlovanja na črno in šikaniranja na delovnem mestu do ogrožanja varnosti pri delu, zlorabe pravic iz socialnega zavarovanja in kršitve temeljnih pravic iz delovnega razmerja. Oškodovanci so praviloma zaposleni delavci, lahko pa tudi iskalci zaposlitve.
Zaostrene gospodarske razmere so zaradi pomanjkanja naročil in zelo slabe finančne discipline na vseh področjih povzročile krizo. Občutijo jo predvsem zaposleni, ki se srečujejo z množičnim odpuščanjem in tudi z nedisciplino pri izplačilih prejemkov iz delovnega razmerja in plačilih prispevkov za socialna zavarovanja, ki se kaže v obliki zamikov, nepopolnih plačil in celo neplačil plač in prispevkov.
Neplačila prejemkov iz delovnega razmerja ureja določba 196. člena KZ-1. Isto določilo pa od 1. novembra 2008 - ko je novi Kazenski zakonik začel veljati - ureja tudi neplačilo prispevkov, pri čemer enako pravno situacijo v zelo primerljivem pomenu opredeljuje tudi 202. člen. Pri neplačilih prejemkov iz delovnega razmerja - torej plač, regresa, stroškov prevoza, prehrane in odpravnine - KZ-1 zapoveduje naklepno ravnanje, izhajajoč iz dispozicije "zavestno ne ravnati in v posledici prikrajšati oškodovanca".
Po številnih primerih, ki so se znašli pred sodišči, je stališče sodišč jasno. Sporočilo sodbe Vrhovnega sodišča Ips 103/2009 z dne 21. maja 2009 natančneje določa storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja oziroma do njegovih posledic, v tem pomenu, da je delodajalec objektivno zmožen izpolniti obveznost delavca, pa tega vedoma ne stori. To torej pomeni, da je kaznivo dejanje izkazano, ko kljub plačilni zmožnosti delodajalec svojih obveznosti noče izpolniti. V takem primeru gre za jasen položaj, ko naklepno ravnanje ni sporno.
Republika Hrvaška je v okviru kaznivega dejanja neplačila plače v prvem odstavku 132. člena kazenskega zakonika določila, da se neplačilo plače kaznuje s kaznijo zapora do treh let, pri čemer je v tretjem odstavku istega določila posebej opredeljeno, da kaznivo dejanje ni podano takrat, ko je do neizplačila prišlo zaradi nezmožnosti razpolaganja s finančnimi sredstvi oziroma pomanjkanja finančnih sredstev na računu delodajalca, ki ni nastalo zaradi izogibanja plačilu plače.
Kot je že omenjeno, so s 196. členom kazenskopravno varovane ne le premoženjske pravice (prejemki, prispevki), ampak tudi druge osebnostne pravice (pravica do delovnega časa, odmora, počitka, letnega dopusta oziroma odsotnosti z dela, varstvo žensk, mladine in invalidov, varstvo delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstvo starejših delavcev, prepoved nadurnega in nočnega dela). Skupni imenovalec je prikrajšanje oziroma omejitev delavčeve pravice. To kaznivo dejanje spada med posebna kazniva dejanja, kar pomeni, da je storilec opredeljen, saj ga lahko stori le delodajalec oziroma zakoniti predstavnik delodajalca.
Nadaljevanje članka >> Alenka Mordej: Za ožjo opredelitev kaznivih dejanj zoper delovno razmerje
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
