V drugem odstavku 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je predpisano: "Sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, se ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prejšnjega odstavka, sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, pa ne zaradi odločb iz 4. točke prejšnjega odstavka, če je sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde v obtožnici ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde." Razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, odločbe iz 4. točke istega odstavka pa so odločba o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji.
Določba je pritožbeni odraz diferenciacije kazenskega postopka na tistega, ki temelji na sprejetem priznanju krivde ali sprejetem sporazumu o priznanju krivde, in na onega, ki temelji na oceni dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Pritožba zoper sodbo, ki ne temelji na priznanju krivde, ostaja popolno pravno sredstvo. To pomeni, da se odločba lahko izpodbija v celoti - v vseh smereh in iz vseh razlogov, ki so predpisani v ZKP. Pritožba zoper sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde, pa je nepopolno pravno sredstvo, s katerim se sodba lahko izpodbija le iz nekaterih razlogov.
Ustava RS drugače kot Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) zagotavlja možnost doseči preizkus sodne odločbe z vidika vseh vprašanj, pomembnih za odločitev o pravici ali obveznosti. To z drugimi besedami pomeni, da zagotavlja pravico do popolnega pravnega sredstva, zato je dopustnost posega v pravico do pravnega sredstva, ki ga predstavlja določilo drugega odstavka 370. člena ZKP, vprašljiva.
Glede vprašanja, ali se izključitev pritožbenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP (odločba o kazenskih sankcijah in nadaljnje odločbe) nanaša le na sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, ali pa tudi na sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega priznanja krivde, sta se v procesni teoriji pojavili dve, nasprotujoči si stališči. Po enem stališču je ta pritožbeni razlog lahko izključen zoper obe vrsti sodb. Po drugem stališču je pritožbeni razlog lahko izključen le zoper sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde. Nobeno stališče ni obrazloženo, postavlja pa se vprašanje, katera rešitev je sprejemljivejša.
Skušajmo si predstavljati, kako bi bilo določilo oblikovano v primeru nedvomne pravilnosti vsakega od stališč. V primeru pravilnosti prvega stališča bi se določilo lahko glasilo takole:
"Sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, se ne sme izpodbijati iz razlogov po 3. in 4. točki prejšnjega odstavka, sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pa ne zaradi odločb iz 4. točke prejšnjega odstavka, če je sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde v obtožnici ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde." (Prečrtal in dodal poudarek L. R.).
V primeru pravilnosti drugega stališča pa bi se določilo lahko glasilo takole:
"Sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, se ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prejšnjega odstavka, sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pa ne zaradi odločb iz 4. točke prejšnjega odstavka, če je sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde v obtožnici ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde. Sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, pa se ne sme izpodbijati zaradi odločb iz 4. točke prejšnjega odstavka, če je sodba izrečena v skladu s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde." (Prečrtal in dodal poudarek L. R.).
Primerjava pokaže, da bi bila za uzakonitev pravila v smislu prvega stališča teorije (izključitev obeh pritožbenih razlogov zoper obe vrsti sodb) primernejša krajša in jasnejša določba od veljavne ter da se veljavni določbi bolje prilega pravilo v smislu drugega stališča teorije (izključitev enega od pritožbenih razlogov zoper le eno vrsto sodb). To, drugo pravilo je namreč kompleksnejše od prvega, zato je s sintaktičnega vidika smiselno, da ga predpisuje veljavna določba, ki je obsežnejša od najkrajše različice. Argument je sicer zelo otipljiv, ni pa posebej zanesljiv, ker temelji na negotovi predpostavki, da je zakonsko besedilo skladenjsko (in semantično) najpopolnejša možna tvorba.
Iz strukture veljavne določbe je razvidno, da sta v prvem delu določbe predpisani vrsti sodb in posledici, ki se vežeta nanju (izključitev pritožbenih razlogov), v drugem delu pa sta v obliki pogoja predpisana položaja, ki morata biti izpolnjena, da nastopita posledici, opredeljeni v prvem delu. To je še posebej očitno, če enopovedno in posledično manj pregledno določilo shematiziramo: sodba A (priznanje) in sodba B (sporazum) se ne smeta izpodbijati zaradi dejanskega stanja (3. točka), sodba B pa ne zaradi posameznih odločb (4. točka), če je sodba izrečena v skladu z A1 (pogoji priznanja krivde, določeni v obtožnici) ali B1 (sporazum o priznanju krivde). Pogoj "če je sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde v obtožnici ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde" torej določa le, v kakšnih okoliščinah (če je izrečena sodba skladna s pogoji za priznanje krivde, določenimi v obtožnici, ali če je izrečena sodba skladna s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde) učinkuje utesnitev nabora pritožbenih razlogov. Ne more pa prebiti v prvem delu jasno določenega sklopa povezav med vrstama sodb in posledicama, ki se vežeta na vsako od njiju (obe sodbi - 3. točka, sodba na podlagi sporazuma - 4. točka). Povezava sodbe, izrečene na podlagi sprejetega priznanja krivde, z razlogom iz 4. točke bi namreč pomenila uveljavitev v predhodnem delu določbe nepredvidene kombinacije zgolj zato, ker je v drug del določbe vnesena besedna zveza "ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde". Tako razumevanje bi bilo v nasprotju z jasno sistematiko določila, ki nedvomno kaže na utemeljenost drugega stališča.
Nadaljevanje članka > Leon Recek: Obseg zožitve pritožbenih razlogov zoper sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega priznanja krivde, Pravna praksa, 2015, št. 33.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
