Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in tožencu naložilo v plačilo denarni znesek z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da toženec v roku, ki ga določa 277. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni odgovoril na tožbo, zaradi česar je izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku.
Toženec je v pritožbi navajal, da res ni odgovoril na tožbo, vendar zgolj zato, ker mu tožba v odgovor ni bila pravilno vročena. Toženec namreč na naslovu, ki ga je navedel tožnik v tožbi, ne živi in mu zato niti tožba niti zamudna sodba nista bili pravilno vročeni. Poleg kršitev pravil o vročanju pa je sodišče prve stopnje tudi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je v zamudni sodbi zgolj navedlo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka.
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, v kateri ni obrazložilo materialnopravne podlage zahtevka, marveč je le neobrazloženo navedlo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da ta dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila oziroma dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost tožene stranke, ki je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe po 1. odstavku 318. člena ZPP, se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke.
V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. V obrazložitvi sodbe pa mora sodišče navesti pravno relevantna dejstva, to je tista dejstva, na katera ustrezno pravno pravilo navezuje v tožbenem zahtevku vsebovane pravne posledice. Iz obrazložitve zamudne sodbe mora tako biti jasno razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo. Šele takšni razlogi v obrazložitvi zamudne sodbe omogočajo presojo pravilnosti materialnopravnega sklepa. Sodišče mora torej zamudno sodbo obrazložiti enako kot sodbo po opravljeni kontradiktorni obravnavi, prihranjeno mu je le ugotavljanje dejanskega stanja.
V obravnavani zadevi pa sodišče ni ravnalo na ta način, saj je v obrazložitvi le povzelo del besedila prvega dostavka 318. člena ZPP, zato izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, posledično pa je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ker je pritožba že v tem delu utemeljena, je moralo sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
