Generalna pravobranilka Kokott je v zadevi C-264/14 podala mnenje glede vprašanja, kako je treba z vidika DDV obravnavati menjavo virtualne valute „bitcoin“ v običajne valute. V zadevi gre za področje oprostitev za finančne transakcije, ki so urejene v direktivi 2006/112 (glej določbo 2(1)(c) o predmetu o DDV in določbo 135(1) o oproščenih transakcijah) in predhodno v šesti direktivi o DDV, člen 13(B)(d) (direktiva 77/388).
Generalna pravobranilka je podala mnenje, da menjava plačilnega sredstva, ki ima zgolj funkcijo plačila, v zakonito plačilno sredstvo in obratno, za katero se plača provizija, ki jo ponudnik vključi v menjalni tečaj, je opravljanje storitev za plačilo v smislu člena 2(1)(c) Direktive o DDV. Take transakcije pa so na podlagi člena 135(1)(e) Direktive o DDV oproščene plačila davka.
Gospod Hedqvist, švedski državljan, je nameraval prek spleta kupovati virtualni denar bitcoin in ga prodajati za švedske krone. Tečaj bitcoinov ni stalen, tako da je cena odvisna od menjalnega tečaja, ki velja na določenem portalu za menjavo bitcoinov. Tej ceni je treba prišteti še določen odstotek provizije za menjavo. Bitcoini postajajo vedno bolj pogosto plačilno sredstvo, nimajo pa še statusa zakonitega plačilnega sredstva.
Gospod Hedqvist je pred začetkom svojih aktivnosti pridobil mnenje švedske komisije za davčno pravo, da sta nakup in prodaja bitcoinov storitev, ki se opravlja za plačilo, ki pa je oproščena davka, saj gre pri bitcoinih za plačilno sredstvo, ki se uporablja kot zakonito plačilno sredstvo. Vendar pa je švedska finančna uprava vložila tožbo zoper mnenje komisije.
Švedsko sodišče je na sodišče EU vložilo naslednji predhodni vprašanji:
Ali je treba člen 2(1) Direktive o DDV razlagati tako, da se transakcije, opisane kot menjava virtualne valute v običajno valuto in obratno, ki se opravljajo proti plačilu provizije, ki jo ponudnik vključi v menjalni tečaj, štejejo za opravljanje storitev za plačilo?
Ali je treba člen 135(1) Direktive o DDV razlagati tako, da so take menjalne transakcije oproščene plačila davka?
Generalna pravobranilka je najprej pojasnila prvo vprašanje, ali je menjava bitcoinov storitev, ki se opravlja za plačilo, in je podan eden od obdavčljivih dogodkov, ki pomeni davčno obveznost (2(1)(c) direktive 2006/112). V zadevi C-172/96 je sodišče Evropskih skupnosti odločilo, da je menjava valut, pri kateri banka določi različne tečaje za nakup in prodajo posameznih valut, storitev za plačilo. Pri tem je bila določena kot obdavčljiva le menjava (razliko med nakupno in prodajno ceno posameznih valut), ne pa prenos valut, saj pri prenosu, po mnenju sodišča, ne gre niti za dobavo blaga niti za storitev, ker so bile valute zakonito plačilno sredstvo. Prenos zakonitih plačilnih sredstev pa ni obdavčljivi dogodek za namene DDV (recital 14 malce širše o zakonitih plačilnih sredstvih in drugih plačilnih sredstvih, ki so lahko predmet DDV). Po sodni praksi velja, da za druga plačilna sredstva, ki imajo zgolj funkcijo plačila, velja enako kot za zakonita plačilna sredstva, in jih je z vidika davčne nevtralnosti tudi treba obravnavati enako, tako se njihovega prenosa ne opredeli kot obdavčljivi dogodek.
Generalna pravobranilka sklene, da je treba tudi za bitcoine uporabiti sodbo C-172/96 (First National Bank of Chicago). Njihov prenos tako ni obdavčljiv, vendar pa je menjava bitcoinov za švedske krone po ceni, ki je sestavljena iz menjalnega tečaja na nekem menjalnem portalu in provizije, opravljanje storitev za plačilo po 2(1)(c) direktive o DDV.
Drugo vprašanje pa je, če so menjalne transakcije obdavčljive, ali je zanje tudi treba plačevati davek oz. ali storitev menjave bitcoinov in švedskih kron spada na področje uporabe ene od oprostitev iz člena 135(1) Direktive o DDV.
Točke f (transakcije z vrednostnimi papirji) za bitcoine ni mogoče uporabiti, ker ne gre za vrednostne papirje (le za bitcoine in krone), t.j. lastninske pravice nad pravnimi osebami, denarne terjatve do dolžnika in pravice, povezane s temi pravicami.
Pri točki e (transakcije v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki se uporabljajo kot zakonito plačilno sredstvo) mora obstajati povezava transakcije s plačilnimi sredstvi (gotovinskimi ali negotovinskimi). Transakcija povezana s plačilnimi sredstvi je širok pojem, saj je vse, kar se plača z denarjem, tudi v povezavi s plačilnim sredstvom. Kot prvo mora iti za dvostranski prenos plačilnih sredstev, da se eno plačilno sredstvo zamenja v drugo in se za to zahteva plačilo, pri čemer je obdavčljiva transakcija storitev menjave. Ta storitev je v zvezi s plačilnimi sredstvi, saj gre za menjavo plačilnih sredstev, na podlagi katere nastanejo tudi pravice in dolžnosti strank glede plačilnih sredstev. V konkretnem primeru se postavlja vprašanje, ali morata biti obe plačilni sredstvi, ki sta udeleženi pri menjavi, zakoniti plačilni sredstvi. Po nemški jezikovni različici, ki predvideva le valute (Devisen), bi lahko sklepali, da morata biti obe plačilni sredstvi zakoniti. Po angleški pa je navedeno currency, na podlagi česar bi se dalo sklepati, da je že zadosti, če je vsaj na eni strani udeleženo zakonito plačilno sredstvo. Še bolj splošno oz. še večji odmik od zahteve po zakonitih plačilnih sredstvih najdemo v finski in italijanski jezikovni različici, tako da gre lahko tudi za valute v negotovinski obliki ali za plačilno sredstvo, ki ima učinek izpolnitve obveznosti. Obe te kategoriji vključujeta tudi bitcoine.
Generalna pravobranilka je zaradi tako različnih možnosti razložila, katera plačilna sredstva so oproščena DDV, preko namena oprostitve. Odgovorila je na vprašanje, ali namen oprostitve zajema menjavo zakonitega plačilnega sredstva v plačilno sredstvo, ki ima zgolj funkcijo plačila, ni pa zakonito plačilno sredstvo. Zaradi oprostitve DDV se zmanjšajo stroški opravljanja storitev (v tem primeru menjave plačilnih sredstev, ki imajo zgolj funkcijo plačila). Generalna pravobranilka meni, da sta smisel in namen oprostitve transakcij s plačilnimi sredstvi, da se z zaračunavanjem DDV ne ovira (dražja storitev) možnosti njihove pretvorbe. Ker se uporablja oprostitev za vse svetovne valute, je cilj določbe čim bolj neobremenjena možnost pretvorbe vseh valut, katere namen je nemoten plačilni promet, to pa zajema tudi menjavo zakonitih plačilnih sredstev v plačilna sredstva, ki niso zakonita, in imajo zgolj funkcijo plačila. Temu stališču pritrjuje tudi splošno načelo enakega obravnavanja iz 20. člena Listine o temeljnih pravicah, ki pojmovno vključuje tudi načelo davčne nevtralnosti, po katerem se morajo zaradi konkurenčne nevtralnosti DDV enake transakcije obdavčiti enako. Z argumenti, ki jih navaja zlasti Zvezna republika Nemčija, da bitcoini nimajo stabilne vrednosti in so dovzetni za goljufije, ni mogoče upravičiti različne davčne obravnave, saj to nima vpliva na funkcijo in namen bitcoinov, ki pa je plačilno sredstvo s funkcijo plačila.
Generalna pravobranilka je tako mnenja, da se za bitcoine lahko uporabi oprostitev iz 135(1)(e) direktive o DDV.
Točko d (transakcije s plačilnimi instrumenti) generalna pravobranilka nadalje preveri zaradi možnosti, da bi sodišče zavzelo stališče, da se oprostitev po e točki uporablja le za zakonita plačilna sredstva. Vprašanje je, ali bitcoini spadajo pod del določbe, ki govori o drugih plačilnih instrumentih. V sodbi C-461/12 je bilo odločeno, da oprostitev zajema različne oblike prenosa denarja in da je smisel oprostitve, da se pravice, ki se v prometu obravnavajo podobno kot denar, za namene DDV obravnavajo enako kot denarna plačila in so zato oproščene davka. Vendar pa generalna pravobranilka vseeno ne vidi možnosti uporabe te točke za bitcoine, ker se nanaša samo na derivate valut (dolgovi, čeki in drugi instrumenti), ne pa na samo valuto in ker je za valute velja bolj specifična določba iz točke e.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
