Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med tožnikom in pokojno obstajala zunajzakonska skupnost, ki je trajala do njene smrti, zaradi česar naj bi tožnik imel zakonito dedno pravico po pokojni, ki naj bi jo uveljavljal v zapuščinskem postopku. Sodbo je sodišče utemeljilo na dokazni presoji izpovedb določenih prič, ki so povedale, da sta imela tožnik in pokojna ločene postelje, vsak svojo televizijo, tožnik naj bi bil do pokojne tudi nasilen, saj je imel tožnik težave z alkoholom, pokojna pa naj bi z njim sklenila najemno pogodbo in naj ne bi živela kot partnerja.
Tožnik je v pritožbi navajal, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni verjelo izpovedbam številnih prič, nekaterih prič, katerih pisne izjave je tožnik predložil v spis pa sploh ni hotelo zaslišati oziroma je tak dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Ravno iz teh pisnih izjav naj bi po tožnikovih navedbah jasno izhajalo, da je med tožnikom in pokojno obstajala zunajzakonska skupnost, tako v finančnem, kot tudi v intimnem smislu. Predlagane priče so poznale tožnika in pokojno deset let in več in bi vedele veliko izpovedati o njunem odnosu, po oceni tožnika ravno nasprotno od tistih izpovedb, na katere je sodišče oprlo izpodbijano sodbo.
Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave iz prvega odstavka 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek – stranka ima namreč pravico sodelovati v dokaznem postopku, predlagati dokaze in se izreči o dokaznih predlogih nasprotne stranke, tej pravici pa na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna.
Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno – sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem (primerjaj VS RS VIII Ips 167/2010).
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje storilo prav to. Dokazni predlog tožnika za zaslišanje določenih prič, s katerimi je želel dokazati svoje trditve o obstoju zunajzakonske skupnosti s pokojno, je sodišče prve stopnje zavrnilo s posplošeno obrazložitvijo, da že izvedeni dokazi in izpovedi številnih drugih zaslišanih prič nudijo zadostno podlago za odločitev – zavrnitev tožbenega zahtevka.
Takšna obrazložitev, brez razlogov o tem, zakaj zaslišanje prič ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza ni zadostna in predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Ker je bilo zaslišanje prič predlagano v zvezi z odločilnim dejstvom, opustitev izvedbe teh dokazov z nesprejemljivo utemeljitvijo pomeni kršitev pravice tožnika do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero tožnik utemeljeno opozarja.
Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), saj ugotovljene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek in izvesti tudi dokaz z zaslišanjem predlaganih prič.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
