V zadevi Štrucl in drugi proti Sloveniji leta 2011 je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da Republika Slovenija krši 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva pred nacionalnimi organi v primeru nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (3. člen EKČP), ki je izvršeno oziroma povzročeno s prezasedenostjo zavodov za prestajanje kazni zapora.
Omenjeno sodišče je v konkretni zadevi najprej ugotovilo, da sta stiska in težak položaj v zaporih za pritožnike pomenila ponižujoče ravnanje, in nato ob preverjanju slovenskega prava pravnih sredstev spoznalo, da zoper takšno stanje ni pravnega sredstva, ki bi bilo pravno in dejansko učinkovito. Hkrati je poudarilo, da mora biti učinkovito pravno sredstvo zagotovljeno ne glede na možnost pritožnikovega uspeha v postopku.
V obravnavani zadevi je na pobudo Vlade RS sprva presojalo učinkovitost pravnih sredstev na podlagi dozdajšnjega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in pri tem ugotovilo, da obsojenčeva prošnja za premestitev (1. odst. 81. člena ZIKS-1), institut uveljavljanja in varstva pravic obsojencev (1. odst. 83. člena ZIKS-1) ter nadzor predsednika okrožnega sodišča nad pravicami obsojencev v zavodu (212. člen ZIKS-1) ne zagotavljajo ustreznega pravnega varstva (13. člen EKČP), saj je prva odvisna predvsem od obsojenčevega obnašanja in diskrecije organa, ki o tem odloča, drugi institut se nanaša samo na pravna sredstva, ki jih ima obsojenec predvsem v pravdnem in upravnem postopku, v primeru nadzora predsednika okrožnega sodišča pa ni določen noben formalni postopek za obravnavanje pritožb, hkrati pa predsednik tudi ne more izdajati odločb, ki bi bile pravno izvršljive.
Nato je obravnavalo še določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) o tem, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo – kvazi upravni spor (4. člen ZUS-1) in določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o tem, da ima vsakdo pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči takšno dejanje ali da odstrani njegove posledice (134. člen OZ). Ugotovilo je, da sta omenjeni pravni sredstvi de facto neuporabljivi, saj nobeno od njiju še ni bilo učinkovito uporabljeno v tovrstnih primerih. Prav tako ni mogoče uspešno začeti postopka z ustavno pritožbo, saj se zahteva izčrpanje zgoraj navedenih sredstev (1. odst. 51. člena ZUstS).
Na podlagi teh ugotovitev je podana kršitev 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato je Vlada RS v predlogu novele Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) uvedla rešitev, ki dopolnjuje institut varstva pravic obsojencev (1. odst. 83. člena ZIKS-1). V skladu z novo ureditvijo lahko obsojenec, ki meni, da je podvržen mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zahteva sodno varstvo.
Zahteva za sodno varstvo se vloži na okrožno sodišče (na območju katerega je zapor), kjer jo obravnava predsednik sodišča ali drug sodnik, ki je določen z letnim razporedom. Sodišče pri presojanju posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v te človekove pravice ali temeljne svoboščine (prepoved mučenja) smiselno uporablja Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) (2. odst. 83. člena ZIKS-1), pri čemer mora končno odločitev sprejeti v petih dneh od dneva prejema poročila zavoda za izvrševanje kazni zapora. Slednji pa je zavezan to poročilo posredovati sodišču v treh dneh od dneva poziva. Sodišče v postopku posamezne zadeve po potrebi zasliši vložnika zahteve za sodno varstvo ali preostale nastanjene obsojence v dotičnem zavodu (3. odst. 83. člena ZIKS-1). Omeniti velja še, da lahko sodišče do izdaje končne odločitve v konkretni zadevi, direktorju zavoda ali generalnemu direktorju tudi zaukaže takojšnjo odpravo anomalij in izvršitev dejanj za zagotovitev spoštovanja v Ustavi in mednarodnih dokumentih, zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (4. odst. 83. člena ZIKS-1).
Zoper odločbo okrožnega sodišča je dovoljena pritožba na višje sodišče, ki mora o njej odločiti v roku osmih dni od dneva njenega prejema (5. odst. 83. člena ZIKS-1). Na ta način se tudi v teh postopkih preprečuje arbitrarno uporabo pravnih norm in zagotavlja meritorno oceno pravilnosti prvostopenjske oblastne odločitve o kršitvah določb, ki prepovedujejo mučenje in drugo podobno ravnanje.
Novela ZIKS-1F na novo ureja tako imenovani zdravstveni razlog za odlog izvršitve kazni zapora. Do sedaj je bila namreč zakonska določba, ki je omogočala odložitev izvrševanja te kazenske sankcije zaradi hujše bolezni (1. alineja 1. odst. 24. člena ZIKS-1), precej porozna in pravno terminološko nedovršena, kar je omogočalo številne zlorabe tega instituta. Sedaj pa bo mogoče odložiti prestajanje zaporne kazni le v primeru, če bo zdravstveno stanje obsojenca takšno, da bo narekovalo bolnišnično zdravljenje (1. alineja 1. odst. 24. člena ZIKS-1). Poleg tega bo treba sodišču regularno vsak mesec predložiti novo zdravniško potrdilo o bolnišničnem zdravljenju. Zdravniško spričevalo bo moralo vsebovati dva konstitutivna elementa in sicer navedbo, da se potrdilo izdaja za namen vložitve prošnje za odlog nastopa kazni zapora (1) in opis razlogov, ki narekujejo nujno potrebnost bolnišničnega zdravljenja obsojenca (2) (3. odst. 24. člena ZIKS-1).
Vlada je ob vložitvi predloga, ki zaostruje omenjeni pogoj, posebej poudarila, da sprememba ne posega v pravico obsojenca do ustreznega zdravstvenega varstva, saj zdravstveno oskrbo v zavodih za prestajanje kazni zapora zagotavljajo zdravstveni domovi, na območju katerih deluje zavod, poleg tega pa se zdravstvena dejavnost za obsojence lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih domovih zunaj zavoda.
Za konec velja opozoriti še na nekaj novosti. Spreminja se definicija osebnega načrta obsojenca, ki sedaj ni več opredeljen kot dogovor med zavodom in obsojencem (10. člen ZIKS-1), temveč kot individualiziran program prestajanja zaporne kazni, pri katerem soglasje obsojenca ni potrebno (10. člen ZIKS-1). Uzakonja se možnost, da se obsojencu, ki dela, za doseženi nadpovprečni oziroma podpovprečni uspeh pri delu, plačilo za delo ustrezno poveča ali zmanjša, v primeru posebne prizadevnosti pa se mu lahko izplača tudi posebna denarna nagrada (54. člen ZIKS-1). Dopolnjujejo se določbe o disciplinskih prestopkih (87. in 88. člen ZIKS-1) ter izboljšujejo številne zakonske rešitve, ki so se v dosedanji praksi izkazale kot neučinkovite.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
