Tožeča stranka je vložila tožbo, v kateri je navajala, da je tožena stranka izključna zemljiškoknjižna lastnica določene nepremičnine, v naravi stanovanjske stavbe, sama pa naj bi na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na shrambi v pritličju stanovanje stavbe. Tožeča stranka naj bi izvrševala mirno posest že trideset let, ker pa ni imela ustrezne listine, svoje pravice ni mogla vpisati v zemljiško knjigo. Ker v nepremičnini tudi ni vzpostavljena etažna lastnina je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je solastnica sporne nepremičnine, pri čemer je solastniški delež določila glede na razmerje med površino spornega prostora in površino celotne stavbe.
Po oceni sodišča je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi obstoj lastninske pravice na delu nepremičnine, zemljiškoknjižno neizvedljiv in sam s seboj v nasprotju, saj vključuje idealni delež na celotni nepremičnini in hkrati izključno lastninsko pravico na realnem delu stvari, kar se izključuje. Sodna praksa je že zavzela stališče, da v takšnih primerih priposestvovanje idealnega dela nepremičnine ni mogoče, saj bi bilo to v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari (glej npr. sklep VSL I Cp 4066/2011). Navedeno stališče pa ne pomeni, da tožeča stranka v primeru, ko gre za priposestvovanje posameznega dela stavbe, ki ni etažno razdeljena, nima pravnega varstva. Ugotovitev lastninske pravice na delu stavbe (stanovanju, shrambi,..) s priposestvovanjem je mogoča kljub temu, da etažna lastnina ni vzpostavljena, vendar je potrebno v takšnem primeru po mnenju sodišča zahtevati, da se ugotovi lastninska pravica na delu stavbe (in ne solastnina na celotni nepremičnini) in pri tem tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bo v njem opredeljen stavbe določljiv in posledično tudi zemljiškoknjižno izvedljiv. Tožeča stranka bi to dosegla tako, da bi zahtevala še etažno delitev, na podlagi katere bi sporna shramba dobila svojo identifikacijsko oznako, s čimer bi tožbeni zahtevek postal določen in izvedljiv v zemljiški knjigi (primerjaj VSL sodba in sklep II Cp 2244/2010). Nepremičnine se namreč v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom (12. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1), ki ga v primeru, ko gre za posamezni del stavbe, predstavlja identifikacijska oznaka, kot je vpisana v katastru stavb (5. točka 1. odstavka 3. člena ZZK-1). Glede na to, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala pridobitev lastninske pravice na delu nepremičnine, v tožbenem zahtevku pa zahtevala ugotovitev solastnine, je sodišče upoštevaje zgoraj obrazloženo tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrnilo ter tožeči stranki naložilo povračilo vseh potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke.Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
