Dne 10. marca 2015 je bila vložena pobuda za razpis naknadnega referenduma o tem zakonu, predlagatelji so v nekaj dneh zbrali zahtevanih 40.000 podpisov za referendum, nato pa je Državni zbor RS sprejel sklep, s katerim ugotavlja, da razpis zakonodajnega referenduma o tem zakonu ni dopusten. Predlagatelji referenduma so se obrnili na Ustavno sodišče, zdaj pa javnost z zanimanjem pričakuje njegovo odločitev.
Nehvaležno je napovedovati, kako se bo odločilo Ustavno sodišče, vendar bi po mojem mnenju referendum moral biti razpisan. Razmišljanja o tem, kako bi lahko odločilo Ustavno sodišče, nekoliko zapleta dejstvo, da je Državni zbor 24. maja 2013 sprejel Ustavni zakon o spremembah 90., 97. in 99. člena Ustave Republike Slovenije, nova ureditev pa bo tokrat prvič uporabljena.
Namesto dosedanjega pravila, da Ustavno sodišče referendum prepove, če ugotovi, da bi z nesprejetjem zakona lahko nastale protiustavne posledice, so zdaj v štirih alinejah vnaprej jasno določene prepovedi razpisa referenduma o posameznih vprašanjih. Četrta alineja drugega odstavka 90. člena Ustave, ki v prvotnem besedilu ni bila predvidena, ampak je prišla v besedilo Ustave z amandmajem, določa, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.
Ustavno sodišče bi po mojem mnenju referendum moralo dopustiti iz naslednjih razlogov:
1. Ustavno sodišče bi, glede na novo ureditev 90. člena Ustave, ki spreminja tudi njegovo vlogo v postopku odločanja o dopustnosti referenduma, v tem in v vseh naslednjih primerih vsekakor lahko zavrnilo odločanje o s strani predlagateljev zakona zgolj zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, in se postavilo na stališče, da bo referendume prepovedovalo le še v primerih, ko gre za predhodno, torej še pred sprejetjem zakona, ki je predmet referenduma, že ugotovljene kršitve (oziroma protiustavnosti), ki jih novi zakon odpravlja. Eden od ciljev sprememb 90. člena Ustave je bil namreč tudi, da bi bilo, v skladu z načeli pravne države in pravne varnosti, že vnaprej jasno, kateri referendumi so dopustni in kateri ne, in da Ustavno sodišče ne bi več, tako kot doslej, opravljalo ocene ustavnosti zakona ad hoc, se pravi znotraj postopka odločanja o dopustnosti referenduma. Tako odločanje Ustavnega sodišča je namreč v dosedanji praksi dopuščalo to, da so volivci večkrat zaman oddali svoje podpise, ker je Ustavno sodišče referendum, potem ko so referendumski postopki že tekli, prepovedalo, kar je škodljivo za institut referenduma, poleg tega se je referendumski postopek (kot tudi tokrat) tako vedno močno zavlekel, Ustavno sodišče, ki v naši državi opravlja naknadno oceno (po uveljavitvi zakona), in ne predhodne ocene ustavnosti, pa je v teh primerih moralo razsojati pod pritiskom referendumskih razprav o ustavnosti zakona, ki sploh še ni začel veljati.
Ustavno sodišče bi zato moralo zgolj formalno ugotoviti, da določba 3. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih doslej še ni bila predmet ustavnosodne presoje in da torej njena protiustavnost ni bila ugotovljena, in že zato razveljaviti sklep Državnega zbora, v katerem ta ugotavlja, da referendum ni dopusten. Ker pa gre za prvi primer odločanja Ustavnega sodišča po novi ureditvi, še ni jasno, kako si bo Ustavno sodišče razlagalo spremenjeni 90. člen Ustave in razprave na Ustavni komisiji, ki pa nedvomno podpirajo zgolj tako razlago.
2. Tudi če bi se zgodilo, da bi se Ustavno sodišče odločilo za vsebinsko presojo, bi moralo ugotoviti, da poroka partnerjev istega spola ni človekova pravica, saj je kot take ne določa ne Ustava Republike Slovenije ne Evropska konvencija o človekovih pravicah. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Hämäläinen proti Finski z dne 16. julija 2014 pa celo izrecno ugotavlja, da Konvencija ne obvezuje držav podpisnic, da morajo istospolnim parom dovoliti poroko. Istospolna zakonska zveza je uveljavljena v približno dvajsetih državah sveta, vse druge države, ki jih je približno 200, pa ne kršijo človekovih pravic s tem, ko je ne dovoljujejo. Zato je uveljavitev ali neuveljavitev zakonske zveze istospolnih parterjev povsem politično vprašanje, o katerem odloča Državni zbor in, v okviru neposrednega uresničevanja načela ljudske suverenosti, tudi ljudstvo na referendumu, nikakor pa ne vprašanje ustavnosti ali varstva človekovih pravic.
Več v članku > Janez Pogorelec: Bo Ustavno sodišče prepovedalo referendum o noveli 3. člena ZZZDR?, Pravna praksa, 2015, št. 23, str. 6-7.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
