V pritožbi je okrožni državni tožilec navajal, da se glede na ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da se je obdolženi kot direktor gospodarske družbe zavestno odločil, da delavcem ne plača plače in prispevkov, temveč plača druge stroške podjetja, ne more šteti, da obdolženemu očitano kaznivo dejanje ni dokazano.
Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi zanesljivo ugotovljenih objektivnih dejstev ugotovilo, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju razpolagalo z določenimi denarnimi sredstvi, ki pa jih je porabilo za materialne stroške poslovanja, predvsem pa za ukrepe, namenjene reševanju družbe, tako da obveznosti do svojih delavcev realni ni bilo sposobno poravnati. Cilj obdolženca kot direktorja pa je bil, da njegovo podjetje na trgu preživi in da s tem delavci obdržijo delo. Ob tehtanju, ali naj izpolni svoje obveznosti do delavcev in s tem podjetje zaide v takšne težave, da bo prenehalo s poslovanjem, se je torej odločil za nadaljnje poslovanje, zaradi česar se je sodišču prve stopnje porajal dvom v obdolženčevo možnost ravnanja v skladu s predpisi oziroma njegovo zavest o protipravnosti ravnanja ter posledično v obstoj njegove krivde.
Takšen zaključek sodišča prve stopnje je pravno zmoten. Nobenega dvoma namreč ni, da se je obdolženec kot direktor podjetja zavestno in hote odločil, da njegovo podjetje ne bo izplačalo plač, prispevkov in regresa, s čimer je delavce prikrajšal za pravice, ki jim pripadajo. Denarna sredstva je družba imela in bi obveznosti do delavcev lahko izpolnila, četudi ne bi izvajala ukrepov za reševanje družbe. Obdolženec je izbiral med kapitalom, to je obstojem svojega podjetja in pravico delavcev do plačila za svoje delo in pri tem izbral korist svojega podjetja, zato dvoma v možnost obdolženčevega ravnanja ni. Obdolženčeva skrb za ohranitev podjetja in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ga njegove kazenske odgovornosti za predmetno kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo izpodbijano stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada.
Kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 261/2010 in sodbi I Ips 103/2009, ima delavec za opravljeno delo pravico do plačila, kar pomeni dejansko izplačilo. Ker je obdolženec torej imel možnost, da bi delavcem izplačal plačo in prispevke je zmotno tudi zaključevanje sodišča prve stopnje, da ga privolitev in soglasje delavcev k znižanju oziroma zamiku plačil razbremenjuje njegove kazenske odgovornosti. Ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, podani pa so tudi subjektivni elementi očitanega kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. odstavka 392. člena v zvezi s 1. odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesec zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.