Vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na razlago člena 3(2) Direktive 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi.
Družba C More Entertainment je televizijska postaja, ki prek spleta neposredno prenaša tudi plačljive tekme hokeja na ledu. Linus Sandberg pa je ustvaril svojo spletno stran, prek katere je omogočal dostop do prenosov teh tekem brezplačno, t.j. mimo plačilnega sistema družbe C More. C More je Sanberga opozorila in zahteval odstranitev povezav iz spletne strani pred predvajanjem tekme, po tekmi pa ga je obvestila, da je kršil njene pravice. Za naslednjo tekmo je C More vzpostavila tehnični zaščitni ukrep, tako da tak obid sistema ni bil več možen.
Prvostopenjsko sodišče je Sandberga obsodilo za kršitev avtorskih pravic družbe C More ter na plačilo denarne kazni in povračilo škode. Prizivno sodišče je spremenilo obsodbo, saj je menilo, da ni šlo za kršitev avtorske, temveč sorodnih pravic, saj nobeno delo komentatorjev, snemalcev in režiserjev pri prenosu tekem, gledano posamično ali skupaj, ne predstavlja izvirnosti, ki jo kot pogoj za varstvo avtorske pravice določa švedski zakon. Vrhovno sodišče je podalo mnenje, da iz direktive in sodne prakse ne izhaja, da pomeni vzpostavitev povezave na spletnem mestu dejanje priobčitve javnosti. Sodniki so dodali še, da švedska zakonodaja določa širše pravice, kot izhajajo iz 3(2) člena direktive, saj se varstvo po zakonu ne omejuje na dejanja priobčitve javnosti na zahtevo.
Evropsko sodišče je švedskemu vrhovnemu sodišču posredovalo sodbo Svensson, ki obravnava vprašanje, ali se lahko vzpostavitev povezave na spletnem mestu, na katero je mogoče klikniti, opredeli kot dejanje priobčitve javnosti. Na tej podlagi je vrhovno sodišče umaknilo štiri vprašanja, ohranilo pa je naslednje vprašanje:
»Ali lahko države članice s tem, da določijo, da priobčitev javnosti zajema še več dejanj, kot jih določa člen 3(2) Direktive 2001/29, imetniku priznajo širšo izključno pravico?«
Gre torej za vprašanje, ali je nacionalna zakonodaja, ki širi izključno pravico iz 3(2)(d) člena direktive (dajanje na voljo javnosti) na dejanja priobčitve javnosti (neposredni prenosi športnih dogodkov prek spleta), v nasprotju s 3. členom direktive.
Po 3. členu direktive dajo države članice televizijskim družbam možnost, da same dovolijo ali prepovedo priobčitve del javnosti. Sodišče je pojasnilo, da je pojem dajanje na voljo javnosti iz 3. člena direktive del širšega pojma priobčenje javnosti. Da se dejanje lahko opredeli kot dajanje na voljo javnosti mora kumulativno izpolnjevati dva pogoja iz 3(2) člena direktive, t.j. omogočiti pripadnikom javnosti, da imajo dostop do varovanega zadevnega predmeta iz izbranega kraja in časa.
Iz uvodnih izjav in obrazložitve predloga direktive izhaja, da se dajanje na voljo javnosti nanaša tudi na interaktivne prenose na zahtevo, katerih značilnost je, da javnost sama izbere kraj in čas dostopa do teh prenosov (posnetki). Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj gre za neposredne prenose oddaj prek spleta.
Sodniki vendarle ugotavljajo, da niti člen 3(2) direktive niti nobena druga določba direktive ne kaže na to, da je zakonodajalec želel uskladiti in odpraviti ali preprečiti morebitne razlike med nacionalnimi zakonodajami glede narave in obseg varstva, ki ga lahko države članice priznajo imetnikom pravic iz člena 3(2)(d), za nekatera dejanja, ki v 3. členu niso izrecno določena (kot npr. ta iz postopka v glavni stvari).
Sodniki poudarjajo, da direktiva temelji na načelih in pravilih, ki so že opredeljena z veljavnimi direktivami na področju intelektualne lastnine. Iz direktive 2006/115 pa izhaja, da bi morale biti države članice sposobne predvideti bolj daljnosežno varstvo imetnikov pravic, sorodnih avtorski, kot ga zahtevajo določbe Direktive 2006/115. Sodniki ugotavljajo, da direktiva 2006/115 državam priznava možnost, da določijo določbe z daljnosežnejšim varstvom glede oddajanja in priobčitve javnosti oddaj, kot jih določa člen 8(3) te direktive. To pomeni, da lahko države televizijam priznajo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo dejanja priobčitve javnosti njihovih oddaj, ki se drugačne od tistih iz člena 8(3) in zlasti oddaj, do katerih ima lahko vsakdo dostop iz kraja, ki ga izbere sam, vendar taka pravica, ne sme vplivati na varstvo avtorske pravice.
Člen 3(2) direktive ne nasprotuje domači zakonodaji, s katero se širi izključna pravica glede dejanj priobčitve javnosti (ki bi lahko bili neposredni prenosi športnih dogodkov prek spleta, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari), če taka razširitev ne vpliva na varstvo avtorske pravice.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
