Predsednica senata je v izjavi, ki jo je podala na podlagi 3. odstavka 42. člena ZKP navedla, da je v predmetni zadevi res izdala odredbo za hišno preiskavo zoper osumljenega, vendar pa meni, da s tem, ko je izdala odredbo za hišno preiskavo, še ni opravila preiskovalnega dejanja. Po njenem mnenju bi bila izločena le v primeru, če bi kot preiskovalna sodnica opravila hišno preiskavo in ne samo izdala odredbo za opravo le-te. Iz ZKP tudi izhaja, da se preiskava začne potem, ko je pisna odredba sodišča izročena osumljencu.
Predsednik sodišča je po pregledu spisovnih podatkov ugotovil, da je predlog za izločitev predsednice senata utemeljen. Po določbi 1. točke 2. odstavka 39. člena ZKP sodnik, ki je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico, ne sme odločati o obtožbi oziroma pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je odločeno o obtožbi. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodnica v predmetni zadevi v okviru nujnih preiskovalnih dejanj odredila hišno preiskavo stanovanja in osebnega avtomobila, ki jih je uporabljal osumljeni.
Pri izločitvenem razlogu iz 1. točke 2. odstavka 39. člena ZKP ni mišljena oprava celotne preiskave ali preiskovalnih dejanj, temveč zadošča, če je sodnik opravil eno samo preiskovalno dejanje. Pri tem tudi ni pomembno, ali je opravil preiskovalno dejanje med preiskavo ali v predkazenskem postopku. Kot preiskovalna dejanja se štejejo vsa dejanja našteta v XVIII. poglavju ZKP, med njimi je navedena tudi hišna in osebna preiskava. Namen izločitve sodnika iz 1. točke 2. odstavka 39. člena ZKP je zagotoviti sodnikovo nepristranskost in objektivnost pri sojenju.
Pri tem je zakonodajalec izhajal iz podmene, da ne more biti nepristranski tisti sodnik, ki je v istem postopku sodeloval kot preiskovalni sodnik ali je pred glavno obravnavo odločal o vprašanjih, ki so zahtevala njegovo opredelitev o zadevi. Iz tega sledi, da je prepoved iz te določbe, nanašajočo se na sodnika, ki je opravljal v isti kazenski zadevi preiskovalna dejanja, ob katerih si je lahko ustvaril svoje mnenje oziroma izoblikoval svoje stališče tako do dejanskih kot tudi do pravnih vprašanj v zvezi s kaznivim dejanjem in krivdo storilca, treba povezati s sojenjem na glavni obravnavi. Da je temu tako, je mogoče zaključiti tudi na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, po kateri je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (primerjaj sodbi VS opr. št. I Ips 318/2002 in I Ips 350/2002).
Glede na navedeno je jasno razvidno, da namen izločitve iz navedenega zakonskega razloga ni v tem, da bi se iz sojenja izločilo sodnika, ki je sam fizično opravljal preiskavo (kaj takega ZKP tudi ne predvideva), temveč da si je sodnik z izdajo odredbe o hišni preiskavi moral ustvariti mnenje in stališče do vprašanj v zvezi s kaznivim dejanjem in krivdo storilca, zato mora biti izločen iz nadaljnjega sojenja o glavni stvari. Glede na navedeno je bilo potrebno zagovornikovi zahtevi ugoditi in sodnico izločiti ter zadevo skladno z določbami 160. in 161. člena Sodnega reda dodeliti drugemu sodniku.
Pripravil: Odvetnik Igor Cek iz Odvetniške pisarne Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
