Prvostopni organ je zavrnil vlogo tožnika za odpis davčnega dolga. Pri tem je poudaril, da bi skladno z Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2) ter Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku lahko dovolil odlog plačila davka za čas do dveh let oz. dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih oziroma v celoti ali deloma dovolil odpis davka, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Organ je na podlagi podatkov v vlogi in uradnih evidenc ugotovil, da zavezanec živi v skupnem gospodinjstvu z mamo, zunajzakonsko partnerko in dvema mladoletnima hčerama. Ker sta on in partnerka brezposelna, dobivata socialno pomoč. Davčni zavezanec je prav tako solastnik nepremičnega premoženja ter direktor in lastnik družbe. Na podlagi vsega navedenega je davčni urad ugotovil, da mesečni dohodek družinskega člana presega cenzus 265,22 EUR, ki je pogoj za odpis davčnih obveznosti. Ker navedeni zakonski pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, je davčni organ tožnikovo vlogo zavrnil.
Tožnik v tožbi ugovarja, da so ugotovitve davčnega organa napačne in neresnične ter predlaga sodišču, da odloči v njegovo korist.
Po presoji Upravnega sodišča (sodba opr. št. II U 262/2014) je odločitev davčnega organa pravilna in zakonita. Odločitev temelji v materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisu. Tako lahko davčni organ skladno s 37. členom Pravilnika v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po navedeni določbi mora davčni zavezanec za odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati pogoje tako glede nizkih dohodkov kakor tudi premoženja. Kolikor eden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, odpisa davčnega dolga ni mogoče dovoliti. Sodišče se zato strinja z zaključkom davčnega organa, da glede na premoženje, s katerim tožnik razpolaga ter višino davčne obveznosti (653,82 EUR), navedeni premoženjski pogoj ni izpolnjen, saj gre za premoženje, ki ni v celoti nujno za preživljanje in ki v celoti zadostuje za poplačilo davčnega dolga.
Sodišče je prav tako poudarilo, da iz upravnih spisov izhaja, s katerim premoženjem razpolaga tožnik, vsem ugotovitvam pa tožnik v postopku pri davčnem organu ni ugovarjal. Pri tem je tožnikov ugovor, da je davčni organ kot njegovo premoženje nepravilno upošteval tudi hišo, štelo za nedovoljeno tožbeno novoto, ki jo sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ne more upoštevati. Tožnik namreč navedenega ugovora v postopku pred davčnim organom prve in druge stopnje ni navajal. V zvezi s tem sodišče tudi ugotavlja, da je prvostopni davčni organ tožnika po izdaji izpodbijane odločbe z vabilom pozval, da se v roku 5 dni od vročitve vabila oglasi na Davčnem uradu zaradi razjasnitve dejanskega stanja v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za odpis davčnega dolga. V vabilu ga je tudi opozoril, da kolikor se na vabilo ne bo odzval, bo organ odločil na podlagi razpoložljivih dokazov, ki pa ne izkazujejo izpolnjevanja pogojev za odpis, zato bo pritožba zavrnjena. Tožnik je torej v postopku imel možnost izjasniti se o ugotovljenem dejanskem stanju ter predložiti ustrezna dokazila, česar pa ni storil.
Upravno sodišče je zaključilo, da so tožbeni ugovori tožeče stranke neutemeljeni oz. neupoštevni, zato je sodišče tožbo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
