Namen načelnega mnenja Vrhovnega sodišča, ki je zavezujoče za senate Vrhovnega sodišča in se lahko spremeni samo na novi občni seji, je poenotenje sodne prakse, v tem primeru glede trenutka nastopa fikcije vročitve pisanja, od katerega teče rok za vložitev tožbe ali pravnega sredstva oziroma s katerim nastopi druga pravna posledica (na primer pravnomočnost, izvršljivost). Mnenje se nanaša na tek rokov po 101. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) oziroma 111. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z določbami o fikciji vročitve po drugem odstavku 87. člena ZUP in četrtega odstavka 142. člena ZPP.
Pravila o osebnem vročanju po določbah ZUP, torej tudi pravila glede fikcije vročitve, se na podlagi določb v posameznih zakonih uporabljajo tudi v drugih postopkih, npr. v davčnih, kazenskih ali prekrškovnih in drugih postopkih.
Pravna fikcija pomeni, da se šteje za resnično neko dejstvo, ki gotovo ne obstaja. Fikcija vročitve se kot poseben pravni institut uporablja za določitev trenutka začetka teka roka za vložitve tožbe (ali druge vloge, s katero se začne postopek) ali pravnega sredstva oziroma vpliva na nastop drugih pravnih posledic v številnih postopkih. Namen tega instituta je zagotoviti učinkovito varstvo pravic udeležencev upravnih in sodnih postopkov ter preprečiti, da bi ti s svojo neaktivnostjo ali celo z izigravanjem zakona postopke neupravičeno zavlačevali.
Fikciji vročitve po ZUP in ZPP sta podobni: po ZUP velja vročitev za opravljeno z dnem preteka roka, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti oziroma prevzeti, po ZPP pa se šteje da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka. Rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti oziroma prevzeti, je objektivni (teče od določenega dejstva dalje – v tem primeru od trenutka, ko vročevalec stranki pusti obvestilo v hišnem predalčniku) procesni rok, z njegovim potekom stranka pisanja ne more več dvigniti na pošti, temveč ji ga vročevalec pusti v hišnem predalčniku. Zakonodajalec je torej tudi v primeru strankine neaktivnosti natančno določil trenutek, od katerega začne stranki teči rok za vložitev tožbe ali pravnega sredstva, oziroma trenutek, s katerim nastopijo druge pravne posledice v upravnem ali sodnem postopku.
V drugem odstavku 101. člena ZUP je izrecno določeno, da če je zadnji dan roka nedelja ali paznik RS ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, se rok izteče s potekom prvega naslednjega delovnika. Določba četrtega odstavka 111. člena ZPP je nekoliko drugačna, saj določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.
Ker pa roki začnejo teči ne glede na to, ali je sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan v RS, je Vrhovno sodišče zaključilo, da si trenutka nastopa fikcije vročitve in začetka teka roka za vložitev tožbe oziroma pravnega sredstva oziroma nastopa drugih pravnih posledic neposredno sledita, kar pomeni, da tudi fikcija vročitve pisanja lahko nastopi na dan pred katerim od navedenih dni, torej tudi na dan, na katerega se po določbah drugega odstavka 101. člena ZUP in četrtega odstavka 111. člena ZPP rok ne bi mogel izteči (sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan).
Takšno stališče je prav tako pomembno z vidika enakega obravnavanja strank, ki pisanje dvignejo oziroma prevzamejo, in tistih, za katere velja fikcija vročitve pisanja. Če stranka prevzame pisanje od vročevalca v soboto ali dan pred praznikom, v nedeljo oziroma na praznik, ji začne teči rok za vložitev tožbe ali pravnega sredstva oziroma nastopijo druge pravne posledice. Tistemu, ki mu je v predalčniku puščeno obvestilo o pošiljki, in bi zanj fikcija vročitve nastopila v soboto, nedeljo ali praznik, ki je dela prost dan, pa bi fikcija vročitve v primeru, če bi se upoštevala pravila o izteku procesnih rokov iz ZUP oziroma ZPP, nastopila šele prvi naslednji delavnik, zato bi bil v nedopustno privilegiranem položaju. Enaki razlogi in enaka pravila za štetje rokov veljajo tudi za vročanje po varni elektronski pošti po 86. členu ZUP in 141.a členu ZPP ter za primer spremembe naslova z nadomestno vročitvijo z objavo na oglasni deski organa, ki vodi postopek in na enotnem državnem portalu e-uprava po 96. členu in 96.a členu ZUP oziroma s pritrditvijo odločbe na sodno desko po 145. členu ZPP.
Na podlagi novega tolmačenja zakonov naj stranka ne bi bila oškodovana: ta je namreč na podlagi puščenega obvestila seznanjena, kako lahko doseže seznanitev z vsebino pisanja (z dvigom pisanja na pošti v roku 15 dni), in s posledicami, če ne bo ravnala, kot je navedeno v obvestilu (nastop fikcije vročitve). Če zaradi njene neaktivnosti oziroma opustitve pravočasnega ravnanja nastopi fikcija vročitve, ne izgubi pravice do vložitve tožbe ali pravnega sredstva niti se ji rok za vložitev ne skrajša, zato ni poseženo oziroma ni prekomerno poseženo v njeno ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. V primeru, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno vložiti tožbe ali pravnega sredstva, bo namreč lahko vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
