Obsojenemu je bila s sodbo okrožnega sodišča zaradi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe ter kaznivega dejanja grožnje izrečena enotna kazen eno leto zapora. Sodba je postala pravnomočna 18.10.2013. Okrožno sodišče je 16.5.2014 s sklepom ugodilo obsojenčevemu predlogu za izvršitev kazni zapora tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela, razen v prostih dneh, praviloma ob koncih tedna, ko mora biti v zavodu, vendar je višje sodišče tak sklep na podlagi pritožbe okrožne državne tožilke kot prepoznega zavrglo. Zoper takšen sklep je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je navedel, da sodna praksa na področju reševanja predlogov za alternativno izvrševanje kazni zapora, ko je obsojenec že nastopil kazen, ni ustaljena ter predlagal Vrhovnemu sodišču, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.
Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. I Ips 6547/2011-133 dovolilo zahtevo za varstvo zakonitosti, čeprav se ne vlaga zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, temveč zoper drugo odločbo, saj je od odločitve mogoče pričakovati enotno uporabo prava preko sodne prakse.
Kazenski zakonik (KZ-1) pod določenimi pogoji omogoča alternativne načine prestajanja kazni zapora, npr. prestajanje kazni zapora tako, da obsojenec med prestajanjem kazni v določenih dnevnih prebiva doma (zapor ob koncu tedna), hišni zapor ali z delo v splošno korist. O dopustnosti takšnega načina izvršitve kazni odloča sodišče na predlog obsojenca s sodbo s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Obsojenec lahko predlog poda pred nastopom kazni, v tem primeru mora predlog vložiti v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe.
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) omogoča obsojencu, da vloži predlog, da se kazen zapora izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dnevih, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu tudi po tem, ko je že nastopil kazen zapora (torej med prestajanjem kazni zapora). V tem primeru pa mora pred odločanjem sodišča o predlogu obsojenca za zapor ob koncu tedna (ob izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1) podati mnenje direktor zavoda, kjer obsojenec kazen prestaja.
Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi ugotavljalo, ali rok iz drugega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) velja tudi v primeru, ko obsojenec predlog za zapor ob koncu tedna vloži med prestajanjem kazni.
ZIKS-1 omogoča vložitev predloga za zapor ob koncu tedna tudi obsojencu, ki je že nastopil kazen zapora v zavodu in je v času podaje predloga na prestajanju kazni. Pri tem je postopek odločanja sodišča o izvršitvi zapora enak, kot postopek odločanja sodišča o predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora pred nastopom kazni, v vsakem primeru pa ZIKS-1 napotuje na ZKP. Zato določbe tretjega odstavka 12. člena ZIKS-1 ni mogoče razlagati na način kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, to je s sklicevanjem le na drugi odstavek 129.a člena ZKP (rok za vložitev predloga). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je določba 129.a člena ZKP bistveno širša, saj so v njej določeni npr. načini alternativnega prestajanja kazni zapora in pristojnost sodišča za odločanje o predlogih ter vrsta odločbe, rok in upravičenci za vložitev predloga, zavrženje predloga oziroma razpis naroka glede navedb v predlogu itd. Sodišče zaključuje, da 15 dnevni rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP velja le v primeru vložitve predloga za alternativno izvršitev kazni zapora pred nastopom kazni, ne pa tudi v primeru, ko je obsojenec kazen zapora že nastopil, torej med prestajanjem kazni zapora. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani,razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
