Na zaključku letošnjih Dnevov slovenskih pravnikov je pod naslovom Sodniško odločanje na rezilu medijev potekala razprava ob okrogli mizi, ki jo je povezoval vodja sekcije dr. Luigi Varanelli, sodelovali pa so Milan Štrukelj, Marko Crnkovič, Nina Zidar Klemenčič in mag. Jože Kozina.
Odvetnik dr. Luigi Varanelli je v uvodu spomnil, da se je medijska gonja proti sodstvu v Sloveniji začela ob izbruhu razvpite afere Orion leta 2002. Po tem prelomnem dogodku, predvsem s sprejemom Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) leto pozneje, ki je sodne postopke popolnoma razgalil, pa se je sovražno pisanje samo še zaostrovalo. Dr. Varanelli se je vprašal, ali je slovenski sodnik pri sojenju sploh še lahko objektiven in nepristranski, zlasti če ga zajame medijski vrtinec po vzoru zadev Balkanski bojevnik ali Patria. Je medije pri sodnem odločanju sploh mogoče odmisliti?
V tako majhni državi, kot je Slovenija, jih je pač težko prezreti, je poudaril sodnik Milan Štrukelj z ljubljanskega višjega sodišča. Osebno ga najbolj prizadene dejstvo, da o sodnih postopkih poročajo različno, selektivno in neobjektivno, sam kot sodnik pa se o tekoči zadevi ne sme opredeliti ali je pojasniti, saj ni stranka v postopku. Tovrsten selektivni spomin medijev nato s pridom izkoriščajo stranke same, da bi si v postopku zagotovile čim večjo prednost in korist. Motijo ga predvsem osebne žalitve, diskreditacije in tudi neupravičeni vdori v zasebnost sodnikov. Agresivno poročanje medijev o posamezni zadevi pa ga kvečjemu sili, da jo bolj podrobno preuči.
S spornostjo selektivnega in senzacionalističnega poročanja se je strinjal tudi član novinarske srenje v sekciji, kolumnist Marko Crnkovič. Priznal je, da medijev kljub svoji stanovski pripadnosti pravzaprav niti ne more braniti: »Izkrivljanje dejstev v medijih je pač – neljubo dejstvo. Toda ne smemo se slepiti: objektivnosti ni, ne v pravu, kaj šele v medijih!« Na očitek o izredno nizki ravni pismenosti pri novinarskem poročanju pa je odvrnil, da sam osebno pozna samo peščico funkcionalno pismenih pravnikov, morda tri, štiri. Sodbe so, po njegovih besedah, preprostemu človeku popolnoma nerazumljive in predvsem predolge. Zato ga ne preseneča odtujenost med sodstvom in družbo na splošno, katere stranski učinek je tudi medijsko nerazumevanje poteka, sploh pa vsebine sodnih postopkov.
Odvetnica Nina Zidar Klemenčič je poudarila, da je vsak sodnik del družbe in kot tak ne more biti neobčutljiv za medijsko poročanje. Učinek medijev na njegovo odločanje je odvisen predvsem od njegove odpornosti proti takim vplivom. Prepričana je, da je konkreten vtis medijskega poročanja mogoče zaznati kvečjemu pri sojenju v mejnih primerih. V teh primerih, ki niso »čisti«, lahko mediji občasno razkrijejo vidike, ki tehtnico sojenja zanihajo na eno ali drugo stran. Hkrati pa je pogosto zgrožena nad nizko kulturo ne samo poročanja o sodnih postopkih, ampak tudi medijskega obnašanja in nastopanja svojih stanovskih kolegov. Odvetniška zbornica po njenem mnenju ne ravna prav, ker ne preganja medijskih izjav odvetnikov o »politično montiranih procesih«. Okrcala je tudi pristojne regulatorje, ker do zdaj niso zbrali poguma, da bi učinkovito regulirali institut žalitve sodišča (contempt of court), ki bi v enaki meri sankcioniral tovrstne izpade tako odvetnikov kot predstavnikov medijev. Trenutno namreč ni nikogar, ki bi v primeru tovrstnih napadov branil pozicijo sodstva in tožilstva.
Še ostrejši je bil v svoji oceni medijev državni tožilec mag. Jože Kozina. V delo slovenskega sodstva verjame, slovenski medijski prostor pa si po njegovem mnenju ne zasluži nič drugega kot – prezir. Novinarji sodnikom po strokovni plati ne sežejo niti do kolen, saj novinar lahko postaneš praktično takoj, do funkcije sodnika pa vodi dolga in strokovno težka pot. Hlapčevsko sledenje medijem se mu upira. Enači ga z osipom državljanskega dostojanstva v družbi. Poudarjanje zgolj odmevnosti zgodb in razmah senzacionalizma sta namreč medije počasi oropala njihovega prvotnega poslanstva – razkrivanja nepravičnosti v družbi. Tako oblike »legalnega« plenjenja, npr. bančna luknja, divje lastninjenje in vse večje razhajanje med prihodki menedžerjev in delavcev v podjetjih, postopoma iz soja medijskih luči drsijo v ozadje. Prav ti pojavi so zanj po vsebini »resnični kriminal«.
V nadaljnji razpravi je vrhovna sodnica dr. Mateja Končina Peternel, sicer podpredsednica Sodnega sveta, poudarila, da se morajo sodniki vedno znova intraspektivno spraševati, ali so (še vedno) nevtralni, zlasti v medijskih primerih. Navedla je izsledke nedavne analize Službe za odnose z javnostmi na Vrhovnem sodišču, da je imelo sodstvo najvišji ugled prav takrat, ko je bilo dokazano najbolj neučinkovito in so se kopičili sodni zaostanki. Po sprejemu ZDIJZ, ki medijem omogoča poročanje o sodnih postopkih skoraj brez omejitev, pa je zaupanje javnosti strmo upadlo, čeprav se kazalniki poslovanja iz leta v leto vztrajno izboljšujejo. Za povečanje ugleda sodstva po njenem mnenju potrebujemo resne ukrepe in pobude.
Dr. Marko Ilešič, slovenski sodnik na Sodišču EU, je dodal, da so sodniki nujno zlo v družbi. Gre za civilizacijsko pridobitev, ki je pri reševanju sporov med subjekti nadomestila golo, surovo silo. Kljub temu pa so sodniki predvsem ljudje. Vse njihove odločitve so subjektivne, človeške in so kot take lahko tudi napačne. Poleg tega so okuženi z mediji, saj ne živijo v slonokoščenem stolpu. Opozoril je, da Sodišča EU noben medij ne žali. Zakaj? »Zaradi politike. Politika na ravni takrat še Evropske skupnosti se je namreč tiho odločila, da se sodb Sodišča EU pač ne komentira. Redkokateri politik na evropski ravni bi si privoščil negativne kritike sodbe iz Luksemburga, saj bi bil odziv drugih hiter in neizprosen, zanj pogosto celo poguben.« Zaključil je z mislijo: »Sodniki nismo nezmotljivi, a se vsakič znova trudimo biti.«
VIDEO POSNETEK celotne razprave:Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
