Okrožno sodišče v Ljubljani je v zadevi št. VII Pg 8/2012 prekinilo pravdni postopek in na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 193. člena ter 198. člena ZP-1.
Predlagatelj zatrjuje, da izpodbijani določbi součinkujeta tako, da skupaj izključujeta pravico do povrnitve škode, kadar je do ustavitve postopka o prekršku prišlo iz drugih razlogov kot pa zato, ker storjeno dejanje ni prekršek, ali zato, ker je izključena storilčeva odgovornost za prekršek. Tožnico postavlja v položaj, ko ne more zahtevati povrnitve globe oziroma odškodnine, čeprav je temelj za izrek in odmero globe odpadel. Takšna ureditev naj bi zanikala domnevo nedolžnosti, hkrati pa odvzela še pravico do odškodnine. Z zavrnitvijo zahtevka za vračilo globe, ki jo je tožnica plačala, bi se sodišče postavilo na stališče, ki bi impliciralo, da je tožnica odgovorna za prekršek, ne da bi o tem obstajala veljavna sodba prekrškovnega sodišča in ne da bi bilo mogoče o tem sodbo kdaj izdati.
Ustava Republike Slovenije v 27. členu varuje domnevo nedolžnosti. Predpostavka nedolžnosti pomeni, da je dokazno breme na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu. Tožeča stranka nosi dokazno tveganje, ki sodišče zavezuje, da v dvomu obdolženca oprosti. Domnevo nedolžnosti varuje tudi drugi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki določa, da obdolženec velja za nedolžnega, dokler v skladu z zakonom ni dokazana njegova krivda. Glede na to, da Ustava zagotavlja enak obseg varstva kot EKČP, je Ustavno sodišče presojo izpodbijanih zakonskih določb opravilo na podlagi Ustave.
V primeru, ko se postopek o prekršku ustavi zaradi zastaranja, do sodbe ne more priti. Ponovno uvedbo postopka o prekršku glede istega dejanja preprečuje prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) iz 31. člena Ustave. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka se domneva nedolžnosti spremeni v neizpodbojno domnevo, zoper katero nasprotni dokaz ni več mogoč. Kljub temu, izpodbijana zakonska ureditev osebi, zoper katero se je postopek o prekršku zaradi zastaranja ustavil in zato velja za nedolžno, odreka pravico do povrnitve škode, tudi že plačane globe, ki pomeni sankcijo.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da taka ureditev pomeni poseg v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, saj ustvarja položaj, ko je oseba sankcionirana, ne da bi bil obstoj prekrška ugotovljen s pravnomočno sodbo. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka o prekršku oseba neizpodbitno velja za nedolžno in zato ne sme trpeti med postopkom izrečene in izvršene sankcije. Posamezniki ne smejo trpeti sankcij brez obsodbe. Če odpade temelj za izplačilo globe, je treba globo brezpogojno vrniti in tako vzpostaviti stanje, skladno z domnevo nedolžnosti. To pomeni, da bo moralo sodišče tudi osebi, zoper katero je bil postopek o prekršku ustavljen zaradi zastaranja, vrniti neupravičeno plačano globo.
Državni zbor mora protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve ima pravico do povrnitve neupravičene globe tudi oseba, ki ji je bila v postopku o prekršku pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena, odpravljena ali razveljavljena in postopek zoper njo pravnomočno ustavljen zato, ker je nastopilo zastaranje.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
