Knjižnica Univerze iz Darmstadta je digitalizirala dela iz njene knjižne zbirke in digitalizirana dela nato dala na voljo javnosti prek elektronskih točk (terminalov) v knjižnici. Knjižnica je uporabnikom dala na voljo le enako število digitaliziranih del, kot je bilo teh del v knjižni obliki. Vendar pa je uporabnikom dovolila tiskanje in shranjevanje na USB ključe. Knjižnica oz. univerza ni sprejela ponudbe založnika Ulmer, da kupi elektronske različice teh knjig.
V predhodno odločanje sodišču EU so bila predložena tri vprašanja.
- Prvo vprašanje je glede tega, ali se lahko v smislu točke n 3. odstavka 5. člena InfoSoc direktive šteje, da je delo urejeno s prodajnimi ali licenčnimi pogoji že, če je imetnik pravic knjižnici (javno dostopni instituciji) zgolj ponudil sklenitev licenčne pogodbe za to delo ali pogodbe o uporabi tega dela pod primernimi pogoji. Sodišče je glede tega zavzelo negativno stališče in take ponudbe ne šteje kot enakovredno pogoju, da je delo urejeno s prodajnimi ali licenčnimi pogoji. Sodišče najprej izhaja iz različnih jezikovnih različic direktive in ugotavlja, da je v vseh besedilih uporabljen pojem pogoji ali določbe, ki pa nakazuje bolj na dejansko sklenjene pogodbene določbe kot na preproste ponudbe pogodb. Nadalje je omejitev iz 5(3)(n) člena direktive namenjena spodbujanju javnega interesa (širjenje znanja), pri tem pa bi na podlagi razlage o izenačitvi ponudbe in dejansko sklenjene pogodbe imetnik pravice z enostranskim ter diskrecijskim posredovanjem zadevni instituciji odvzel pravico do uveljavljanja te omejitve in spodbujanja javnega interesa. Sodišče v podporo svoji odločitvi navaja tudi uvodne izjave direktive (40, 45 in 51), v katerih se sklicujejo na dejanska pogodbena razmerja.
- Drugo vprašanje je, ali je treba 5(3)(n) člen direktive razlagati tako, da država članica javno dostopnim knjižnicam iz te določbe ne prizna pravice, da digitalizirajo dela, ki jih vsebujejo njihove zbirke, če je to dejanje reproduciranja potrebno, da se dajo ta dela uporabnikom na voljo na posebnih terminalih v prostorih te institucije. Gre dejansko za razlago obsega omejitve iz 5(3)(n) člena direktive, in sicer ali se knjižnicam prizna pravica reproduciranja in priobčitve javnosti, čeprav imajo avtorji v skladu s členom 2 in 3 te direktive (ki urejata pravici, ki se ju omejuje) izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo reproduciranje svojih del ter njihovo priobčitev javnosti. Sodišče ugotavlja, da gre za dajanje na voljo (torej dejanje priobčitve javnosti) v primeru, ko knjižnica omogoča dostop do dela iz svoje zbirke vsem posameznikom, ki uporabljajo posebne terminale v njenih prostorih, za namen raziskav ali zasebnega študija. Pravica do priobčitve v tem primeru pa bi bila znatno omejena, če te institucije ne bi imele akcesorne pravice, da digitalizirajo določena dela (pravica do reproduciranja). Pravica za posebna dejanja reproduciranja je priznana takim institucijam v 5(2)(c) členu direktive, vendar pa praviloma ni dovoljeno, da digitalizirajo celotne zbirke, temveč naj bi bilo dovoljeno, da digitalizirajo le določena dela iz zbirke, ki so potrebna za raziskavo ali zasebni študij posameznim pripadnikom javnosti, in sicer po temu namenjenih terminalih. Obseg te pravice je omejen s členom 5(5) direktive in se uporabi le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.
- Pri tretjem vprašanju pa se sprašuje, ali je treba člen 5(3)(n) direktive razlagati tako, da se knjižnicam ne prizna pravice, da nudijo dela uporabnikom na voljo prek posebnih terminalov, ki omogočajo tiskanje teh del ali shranjevanje na digitalni medij. Omejitev iz člena 5(3)(n) zajema le določena dejanja priobčitve (običajno izključna pravica imetnika po 3. členu), in sicer tista, s katerimi zadevne institucije dajejo delo na voljo posameznikom v namen raziskave ali zasebnega študija na posebnih terminalih. Dejanji tiskanja in shranjevanja pa nista dejanji priobčitve, temveč dejanji reproduciranja iz 2. člena direktive. Tako reproduciranje pa, v nasprotju z določenimi postopki digitalizacije, ne more biti dovoljeno na podlagi akcesorne pravice (ki izhaja iz členov 5(2)(c) in 5(3)(n)), saj niso potrebna zato, da se delo da na voljo uporabnikom na posebnih terminalih za določen namen. Prav tako ta dejanja ne izvaja knjižnica, temveč uporabnik sam in tudi zato tega ni mogoče dovoliti na tej podlagi. Reproduciranje na analognem ali digitalnem mediju se lahko dovoli z nacionalno zakonodajo, če se uredi pravično nadomestila, do katerega mora biti upravičen vsak imetnik pravic, in upošteva pogoje iz 5(5) direktive.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
