Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku, ki se je pričel na zahtevo vrhovnega državnega tožilca, presojalo, ali sta prvo in drugostopenjsko sodišče pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločali o zavezi upnika, da bo plačal kupnino za prodani poslovni prostor, katerega naj bi pridobil v posest 1. 9. 2006. Pri tem je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da zgolj menjava ključavnice na vratih v poslovni prostor s strani upnika ne more imeti za dolžnika avtomatsko posledice prenehanja obveznosti izpraznitve prostora, prav tako tudi ne dejstvo, da ima upnik poslovni prostor v posesti, oziroma da z njim razpolaga. Ker dolžnik od 1.9.2006 do 18.5.2007 ni izpraznil poslovnega prostora, je sodišče upniku priznalo pravico do pogodbene kazni.
Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. II Ips 306/2013 zavzelo drugačno stališče ter ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti. Pogodbena kazen je namreč namenjena utrditvi obveznosti in praviloma ščiti pogodbi zvesto stranko pred neizpolnitvijo (prepozno izpolnitvijo) druge pogodbene stranke. Pri tem je treba izpolnitev pogodbenih obveznosti razlagati kompleksno in ne zgolj z vidika posameznega izpolnitvenega dejanja. Nesporno je, da se določbi notarskega zapisa, da kupec pridobi posest na prodani nepremičnini na dan 1. 9. 2006 in mu je prodajalec za vsak dan zamude v primeru zamude z izpraznitvijo nepremičnine dolžan plačati kazen v višini 50,00 evrov, interpretirata tako, da je bil dolžnik dolžan izročiti upniku prazno nepremičnino dne 1. 9. 2006.
Ker pa je upnik še pred 1. 9. 2006, torej pred dnevom izročitve prostora, vlomil v poslovni prostor, zamenjal ključavnico na vhodnih vratih in tako samovoljno prevzel poslovni prostor v posest, je s takšnim ravnanjem prekršil načelo vestnosti in poštenja, ki sta ga pogodbeni stranki dolžni spoštovati pri izvrševanju pravic iz pogodbenega razmerja. S samovoljnim ravnanjem je upnik dolžniku tudi preprečil pogodbeno dogovorjeno izročitev praznega poslovnega prostora v upnikovo posest. S tem ko je upnik že pred dogovorjenim rokom samovoljno zamenjal ključavnico na vratih lokala in ga prevzel v posest, dolžniku pa ni izročil ključev nove ključavnice, je dolžniku brez vsakega dvoma preprečil izpolnitev njegove obveznosti. Po določbi prvega odstavka 300. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pride upnik v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Z nastopom upnikove zamude pa po prvem odstavku 301. člena OZ dolžnikova zamuda preneha. Dolžnikova obveznost izpraznitve lokala zaradi tega res ni prenehala, je pa bil preprečen nastop dolžnikove zamude. Ker je upnik na podlagi izvršljivega notarskega zapisa upravičen do pogodbene kazni le v primeru dolžnikove zamude z izpraznitvijo lokala (247. člen OZ), upnikova terjatev iz naslova pogodbene kazni sploh še ni nastala in ne zapadla. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da dolžnik ne more biti v zamudi z dejanjem, katerega nepravočasna izpolnitev naj bi bila sankcionirana s pogodbeno kaznijo oziroma povedano drugače: upnik je s samovoljnim prevzemom prostora v posest preprečil dolžnikovo izpolnitveno dejanje izročitve praznega prostora v upnikovo posest in zato niso podane predpostavke za zapadlost dogovorjene pogodbene kazni.
Vrhovno sodišče je zaključilo, da je dolžnik utemeljeno ugovarjal proti sklepu o izvršbi, zaradi česar je ugodilo zahtevi za razveljavitev odločb obeh nižjih sodišč in zavrnitvijo izvršilnega predloga.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
