Višje sodišče je potrdilo sodbo okrožnega sodišča, s katero je to obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu Kazenskega zakonika (KZ), ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ, goljufije po 217. členu KZ in ponarejanja listin po 256. členu KZ. Izreklo ji je enoto kazen zapora, ki se nadomesti s 480 urami dela v splošno korist, ki jih mora opraviti v roku enega leta. Sodišče je obsojenki prav tako naložilo, da mora plačati oškodovani družbi škodo v višini 63.808,57 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s presežkom tega zneska pa je oškodovanca napotilo na pravdo.
Ker naj oškodovanec svojega premoženjskopravnega zahtevka ne bi ustrezno obrazložil oziroma specificiral, je zagovornik obsojenke z zahtevo za varstvo zakonitosti zahteval spremembo sodbe tako, da se oškodovano družbo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoti na pravdo.
Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. I Ips 46750/2010-115 zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo. Kot prvo je navedlo, da je obsojena na predobravnavnem naroku krivdo po obtožbi priznala. Sodišče je priznanje sprejelo in ugotovilo, da si je obdolženka nedvomno pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 63.808,57 EUR in odločilo, da je dolžna ta znesek povrniti oškodovani družbi, ki je priglasila premoženjskopravni zahtevek v nekoliko večjem obsegu. Pritožbeno sodišče je torej na podlagi priznanja krivde ugotovilo, da je bila prisoditev premoženjskopravnega zahtevka utemeljena.
Nadalje je sodišče pojasnilo, da je v primeru, če je škoda element, ki je odločilen za presojo kaznivega dejanja, pravdno sodišče, v tem primeru pa kazensko, ki je odločalo o premoženjskopravnem zahtevku v okviru adhezijskega postopka, vezano na ugotovitve kazenskega sodišča toliko, kolikor škoda tvori del oziroma znak kaznivega dejanja (člen 14 Zakona o pravdnem postopku). Dejanski stanovi kaznivih dejanj so različni, v obravnavanem primeru je škoda oškodovani družbi nastala s kaznivim dejanjem poneverbe, ki je le druga plat protipravne premoženjske koristi v znesku 61.053,72 EUR in z goljufijo, s katero je obsojenka pridobila na račun oškodovane družbe 2.754,85 EUR. Pri obeh kaznivih dejanjih, tako pri poneverbi kot goljufiji je pridobljena protipravna premoženjska korist/ povzročena škoda zakonski znak kaznivih dejanj.
Kazensko sodišče, ki je v skladu s tretjim odstavkom 102. člena ZKP odločalo tudi o premoženjskopravnem zahtevku, je v okviru presoje o obstoju navedenih kaznivih dejanj in storilkine odgovornosti zanju ugotovilo tudi vse elemente odškodninskega delikta, to je, da je bila oškodovancu povzročena škoda v višini premoženjske koristi, ki si jo je na njegov račun pridobila obsojenka z naklepno izvršitvijo kaznivih dejanj poneverbe in goljufije. Vrhovno sodišče tako kršitve ni ugotovilo.
V zvezi z obrazložitvijo elementov odškodninskega delikta, za katere vložnik zahteve navaja, da niso obrazloženi, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je (kazensko) sodišče ugotovilo vse elemente obsojenkine odškodninske odgovornosti. V obravnavanem primeru je odgovornost po kazenskem in civilnem pravu identična (sicer je civilna odgovornost strožja od kazenske), zato tudi ni mogoče pritrditi vložniku, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj meni da so podani elementi odškodninskega delikta in sicer škodljivo dejstvo oziroma protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost obdolženke. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da je obsojenka kaznivo dejanje poneverbe, s katerim si je pridobila 61.054,72 EUR koristi in kaznivo dejanje goljufije, s katerim si je pridobila 2.654,85 EUR, priznala in je sodišče priznanje obsojenke sprejelo. Takšno priznanje sicer ne pomeni hkrati tudi pripoznave odškodninskega zahtevka, pomeni pa priznanje dejstev, ki konstituirajo kaznivo dejanje. Ta dejstva so hkrati tudi dejstva, na katera se opira odločitev o odškodninskem zahtevku, zato v sodbi ni bilo potrebno posebej navajati razlogov o njihovi ugotovitvi v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom.
Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve tretjega odstavka 102. člena ZKP ter prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
