V odvetniški pisarni smo na začetku aprila 2014 prevzeli zastopanje upnika v enem od večjih stečajnih postopkov nad družbo s sedežem v Ljubljani. Upnik je sam prijavil terjatve in izločitveno pravico v stečajni postopek, nakar je bila njegova izločitvena pravica v celoti prerekana. Upnik bi torej moral pravočasno vložiti ustrezno tožbo za ugotovitev prerekane izločitvene pravice. Izid postopka pa bi bil negotov, gotovo bi trajal dalj časa, sam postopek pa je povezan z visokimi sodnimi taksami zaradi precej visoke vrednosti spornega predmeta.
Prav zato smo stranki svetovali ravnanje po 48.b členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Po prvem odstavku citiranega določila se namreč lahko stranke glavnega postopka zaradi insolventnosti ali upravitelj v zvezi s svojimi zahtevki sporazumejo za mediacijo pred vložitvijo tožbe, a zgolj v primerih, ko ta zakon določa, da so upravičeni vložiti tožbo. Nedvomno to torej velja za primer vložitve tožbe za ugotovitev prerekane terjatve (vključujoč prerekano ločitveno ali izločitveno pravico), kot v našem konkretnem primeru, za katerega se je izkazalo, da je sploh prvi tak postopek pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.
Postopek sporazumne mediacije pred vložitvijo tožbe se začne z dnem, ko stranke sklenejo pisni sporazum o reševanju spora z mediacijo. Sporazum mora biti sklenjen v prekluzivnem roku za vložitev tožbe, vsebovati pa mora opredelitev spora, na katerega se mediacija nanaša. Le v tem primeru bo varovan prekluzivni rok za vložitev tožbe. V naš sporazum smo vnesli še povsem praktična določila o kraju mediacije in predvidenih terminih srečanj, o želenih posebnih strokovnostih postavljenega mediatorja ter o dolžnosti strank, da na srečanja dostavijo relevantno dokumentacijo - vse z namenom obojestranskega aktivnega pristopa k sklenitvi sporazuma. O sklenjenem sporazumu smo v roku obvestili stečajni oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani, hkrati pa tudi Službo za alternativno reševanje sporov istega sodišča.
S slednjo smo bili sicer že pred sklenitvijo sporazuma v rednem stiku, zlasti zaradi izostanka vsakršne prakse takih postopkov ter ureditve povsem organizacijskih vidikov zadeve. Službi se je namreč v začetku postavilo vprašanje, ali je sporazumno mediacijo pred vložitvijo tožbe sploh mogoče izvesti v okviru sodišču pridruženega programa oziroma ali ni tak postopek morebiti rezerviran za zasebne centre za alternativno reševanje sporov. Po mnenju tedanjega ministra za pravosodje naj bi predvsem praktični razlogi (zlasti kratek rok za izvedbo) narekovali slednje.
Ministrstvo za pravosodje je na vprašanje službe za alternativno reševanje sporov to dilemo rešilo ob smiselni uporabi določil Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS) in pritrdilo mnenju, da je mogoče obravnavni institut izvesti tudi v okviru sodišču pridruženega programa. Glede dileme, ali bo v okviru sodišča postopek glede na kratek predviden zakonski rok sploh mogoče pravočasno izvesti, se je ob aktivnem pristopu strank in službe sodišča v konkretnem primeru izkazalo, da se lahko postopek brez težav uspešno izvede tudi v okviru sodišču pridruženega programa, izvzemši problematiko pridobitve soglasja sodišča k poravnavi, kar pa se izkaže kot težava ne glede na način izvedbe postopka.
Peti odstavek 48.b člena ZFPPIPP določa dolžnost strank mediacije, da se tega vestno in pošteno udeležujejo. Določba je vsebinsko enaka določilu 16. člena ZARSS. Zakonodajalec pa ni sledil predlogu zakona v takratnem šestem odstavku, ki je v primeru očitno nerazumne zavrnitve sklenitve sporazuma o mediaciji napotil na določbi petega in šestega odstavka 19. člena ZARSS. To je po mojem mnenju skladno z naravo obravnavanega postopka, do katerega pravzaprav pride po volji obeh strank, preden je sodni spor sploh nastal. V tej fazi obstaja zgolj spor med strankama, ki pa še ni v obravnavanju pri sodišču - do slednjega morda sploh ne bo prišlo, če stranka na aktivni strani ne bo vložila tožbe.
Določilo drugega odstavka 48.b člena ZFPPIPP o začetku sporazumne mediacije pred vložitvijo tožbe je treba brati v povezavi s šestim in sedmim odstavkom istega člena. Šesti odstavek namreč določa domnevo, da je bil postopek mediacije neuspešno končan, če ni bil dosežen dogovor o rešitvi spora v 30 dneh od začetka postopka mediacije. Ta rok je zelo kratek, hkrati pa zakon ne predvideva njegovega podaljšanja, kar bi bilo smiselno. Zlasti to velja v primerih, ko gre za kompleksno zadevo, v kateri je potrebnih morda celo več srečanj - v konkretni zadevi smo zaradi pregledovanja dokumentacije stečajnega dolžnika v večjem obsegu do dne pisanja tega prispevka opravili že dve srečanji, predvideni pa sta še dve - na zadnjem je predviden podpis sodne poravnave, to pa bo izvedeno prav na zadnji dan predvidenega 30-dnevnega obdobja.
Več v članku >> Jure Blažič: Sporazumna mediacija pred vložitvijo tožbe po ZFPPIPP v praksi
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
