Za poseg v pravico do varstva osebnih podatkov je imel zakonodajalec dopusten cilj, in sicer preprečevanje, preiskovanje in pregon hudih kaznivih dejanj, obrambo države in zaščito državne varnosti z namenom zagotavljanja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred protipravnimi napadi nanje.
Ustavno sodišče je postopek za oceno ustavnosti začelo že na seji 26. septembra 2013, vendar je postopek prekinilo do odločitve Sodišča Evropske unije v zadevah C-293/12 in C-594/12. Predlagatelj je po vsebini zatrjeval neskladje Direktive o hrambi podatkov s človekovimi pravicami. Ustavno sodišče ni moglo odločati o ustavnosti izpodbijane ureditve, dokler Sodišče Evropske unije, ki je izključno pristojno presojati veljavnost direktive ni odločilo o njeni veljavnosti.
Sodišče Evropske unije je s sodbo v združenih zadevah C-293/12 in C-594/12 Direktivo o hrambi podatkov razglasilo za neveljavno ab initio. Ocenilo je, da je zakonodajalec Evropske unije z njenim sprejetjem prekoračil meje, ki jih zahteva spoštovanje načela sorazmernosti. Sodišče je v odločitvi med drugim zapisalo: "Na podlagi vseh teh podatkov je mogoče izpeljati zelo natančne ugotovitve o zasebnem življenju oseb, katerih podatki so bili shranjeni, kot so vsakodnevne navade, kraji stalnega ali začasnega prebivališča, dnevne ali druge poti, dejavnosti, socialni odnosi in socialna okolja, ki jih obiskujejo."
Po odločitvi Sodišča Evropske unije, je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-65/13, 3. julija 2014 odločilo o ustavnosti izpodbijanih določb ZEKom-1 (določb sprejetih za uresničevanje zdaj že razveljavljene Direktive).
Mnenje ustavnega sodišča je, da z določitvijo obvezne in neselektivne hrambe nekaterih prometnih podatkov vseh komunikacij pri telefoniji v fiksnem omrežju, mobilni telefoniji, pri dostopu do interneta, internetne elektronske pošte in internetne telefonije (za 14 oziroma 8 mesecev) nastajajo pri operaterjih obsežne zbirke osebnih podatkov uporabnikov teh storitev, iz katerih je mogoče razbrati zelo natančne ugotovitve o njihovem zasebnem življenju. Takšna obdelava osebnih podatkov pomeni poseg v pravico posameznika do varstva osebnih podatkov po prvem odstavku 38. člena Ustave Republike Slovenije.
Obvezna in neselektivna hramba prometnih podatkov pomeni izrazit poseg v pravico do varstva osebnih podatkov zaradi obsega oseb, ki jih ukrep prizadene, in narave podatkov, ki se hranijo. Z nastankom obsežnih zbirk osebnih podatkov se poveča tveganje nezakonitega dostopa do teh podatkov. Osebe, katerih podatki se hranijo, o hrambi in morebitni kasnejši uporabi podatkov niso obveščene, zato lahko hramba podatkov pri njih povzroči neoprijemljiv občutek stalnega nadzora, kar lahko vpliva na izvrševanje drugih pravic, predvsem pravice do svobodnega izražanja in obveščanja po prvem odstavku 39. člena Ustave.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijani ukrep ni bil nujno potreben. Ker je zakonodajalec z določitvijo obvezne hrambe prometnih podatkov izrazito posegel v pravico do varstva osebnih podatkov, hkrati pa ni skrbno odmeril okoliščin, na podlagi katerih bi ta poseg zamejil le na tisto, kar je še nujno potrebno za dosego namena, je s tem nesorazmerno posegel v pravico do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
