Obsojeni je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja predrzne vožnje v cestnem prometu (324. člen Kazenskega zakonika), za kar mu je sodišče med drugim izreklo kazen 10 let zapora in varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Z zahtevo za varstvo zakonitosti so obsojenčevi zagovorniki zahtevali razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe tako zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka kot tudi zaradi kršitev kazenskega zakonika.
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 62862/2010-258 v zvezi s kršitvijo postopkovnih določb ugotovilo, da do kršitev ni prišlo. Tekom postopka je bilo namreč ugotovljeno, da trditve zagovornikov, da naj bi se sodba opirala na nedovoljene dokaze, ki naj bi bili pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe za strokovni pregled obsojenčeve krvi, ne držijo. Policija, ki je kot prva izdala odvzem krvi, ima namreč skladno s 164. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) možnost odrediti potrebno izvedensko delo, če preiskovalni sodnik ne pride takoj na kraj, to pristojnost pa ima tudi po sedmem odstavku 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), po katerem sme policist brez dodatnih omejitev odrediti strokovni pregled vsakemu neposrednemu udeležencu prometne nesreče. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil postopek odvzema krvi izpeljan strokovno, s strani usposobljene medicinske sestre, pri čemer je sodišče opozorilo, da dejstvo, da na obrazcu ni bil naveden čas odvzema krvi ter da obsojencu ni bil odvzet urin ne pomeni, da rezultati analize krvi predstavljajo nedovoljen dokaz. Sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi druge navedbe kršitev prekrškovnih določb.
V zvezi z zatrjevanimi kršitvami kazenskega zakonika pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je dejanje po prvem odstavku 324. člena KZ-1 (predrzna vožnja) kaznivo samo, če je izvršeno naklepno, medtem ko je edina mogoča oblika krivde glede hujših posledic iz drugega in tretjega odstavka tega člena malomarnost. Vprašanje se postavi, ali je obsojenec v trenutku vožnje zaradi svoje vinjenosti sploh mogel oblikovati naklep, saj so bile ob ugotovljeni koncentraciji alkohola v krvi njegove sposobnosti zaznavanja in razumevanja ter obvladovanja do te mere zmanjšane, da je težko verjeti, da je zavestno razmišljal o tem, da bo na avtocesto zapeljal v nasprotni smeri. Obsojenec je dejanje izvršil nezavestno in zunaj oblasti lastnega ravnanja. Privolitev bi nasprotno namreč pomenila, da bi obsojenec že ob začetku popivanja oziroma vožnje imel namen, da bo vozil po avtocesti v nasprotno smer.
Vrhovno sodišče je že v preteklosti (npr. sodba I Ips 53731/2010) navedlo, da gre pri inkriminaciji iz prvega odstavka 324. člena za ogrozitveno kaznivo dejanje, ki ga je mogoče izvršiti samo s krivdno obliko (eventualnega ali direktnega) naklepa, saj zakon ne določa, da se storilec za to kaznivo dejanje kaznuje tudi v primeru, če je storjeno iz malomarnosti. Pri presoji, ali je bilo kaznivo dejanje izvršeno naklepno, je potrebno upoštevati, da mora storilčev naklep v času izvršitve kaznivega dejanja zajeti vse znake kaznivega dejanja. Če se storilec ni zavedal kakšne okoliščine, ki ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja, naklepa ni. V primeru inkriminacije po prvem odstavku 324. člena KZ-1 to pomeni, da mora storilec naklepno kršiti enega izmed taksativno določenih cestnoprometnih predpisov (prekoračitev hitrosti za enkrat več od dovoljene ali vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1.10 grama alkohola na kilogram krvi ali pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi), storilčev naklep pa mora biti podan tudi do dodatne kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa (ki so v zakonu navedene primeroma) ter do konkretne ogrozitvene posledice, ki jo s takšno vožnjo povzroči. Pri navedeni inkriminaciji gre namreč za kumulacijo vsaj dveh kršitev cestnoprometnih predpisov, ki sta v vzročni zvezi s konkretno ogrozitveno posledico, zato mora biti glede obeh izvršitvenih ravnanj in prepovedane posledice podan storilčev naklep. Drugače pa velja glede hujših poškodbenih posledic iz drugega in tretjega odstavka 324. člena KZ-1 (prometna nesreča s hudo telesno poškodbo oziroma smrtjo ene ali več oseb), v odnosu do katerih mora storilec ravnati malomarno.
Višje sodišče je glede obsojenčeve zavesti v času pred izvršitvijo kaznivega dejanja prepričljivo ugotovilo zgolj, da se je obsojenec zavedal, da je hudo alkoholiziran in da se je zato zavedal možnosti, da ne bo vozil po predpisih. Vsi nadaljnji zaključki sodišča, s katerimi utemeljuje obsojenčev eventualni naklep do vožnje po avtocesti v nasprotno smer, pa so zgolj spekulativni, saj sodišče sklepanja, da se je obsojenec zavedal tudi konkretnih okoliščin, v katerih se je ta nevarnost nato izrazila, ni podkrepilo s prepričljivimi argumenti.
Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišč glede obsojenčevega subjektivnega odnosa do očitanega kaznivega dejanja popolnoma nerazumljivi in v nasprotju sami s seboj. Po presoji vseh v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zagovorniki utemeljeno izpodbijajo razloge sodb sodišča prve in druge stopnje glede obsojenčeve krivde. Razlogi sodišč glede odnosa obsojenca do vožnje po avtocesti v nasprotno smer in ogrozitvene posledice so namreč do te mere nejasni in nasprotujoči, da sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
