1. Uvod
Odgovornost direktorjev za škodo, ki jo povzročijo pri opravljanju svoje funkcije, je tema, ki postaja v Sloveniji vse bolj aktualna. Število vloženih odškodninskih tožb je v zadnjem obdobju kar precej poraslo in napovedujejo se nove. K temu verjetno veliko prispeva sedanja gospodarska kriza in z njo povezani slabši poslovni rezultati, v številnih primerih celo stečaji podjetij. V takih primerih oškodovani iščejo odgovorne za povzročene izgube. K aktualnosti vprašanja pa gotovo prispevajo tudi splošne družbene razmere, ki so v zadnjem času ustvarile ozračje, ki je manj naklonjeno menedžerjem in je zato še posebej kritično do njihovega ravnanja. Glede na nekatere medijsko odmevne primere oškodovanj, od katerih so nekateri tudi kazensko procesuirani, je to deloma upravičeno. Vendar bomo videli, za kaj je v teh primerih v resnici šlo, ko bodo sodni postopki končani in sodbe javno objavljene. Upamo, da čim prej. Iz javnih medijev lahko tudi razberemo, da se vsaj v primeru večjih delniških družb vlaganje odškodninskih tožb napoveduje zaradi ugotovitev posebnih revizij, katerih "naročnik" je skupščina. Skupščina v delniški družbi nato pogosto tudi odloča o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov, praviloma proti bivšim članom uprave ali nadzornega sveta. To je mogoče razumeti tudi kot določeno nezaupnico organom, ki so sicer pristojni za nadzor in za vlaganje odškodninskih tožb. Vprašanje dodatno aktualizira Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank - ZUKSB, ki je rok za zastaranje odškodninskih terjatev podaljšal kar za štirikrat. Glede na številne primere slabih bančnih posojil in drugih poslov lahko verjetno v prihodnje pričakujemo tudi kakšno tožbo zoper člane organov v bankah. Spodbudno je, da so odškodninske tožbe začeli vlagati tudi stečajni upravitelji.
Odločitev Vrhovnega sodišča je še razmeroma malo, vsaj "vsebinskih". Kar nekaj je odločb, v katerih se Vrhovno sodišče ukvarja le s procesnimi vprašanji. Pri nas se je šele pred kratkim izkristaliziralo, da odškodninski spor, o katerem v tem prispevku govorimo, ni delovnopravni, ampak je gospodarskopravni spor. Zato zanj niso pristojna delovna sodišča, ampak sodišča splošne pristojnosti, torej okrožna sodišča (sklep VIII R 15/2010, z dne 14. septembra 2010 in sklep VIII Ips 249/2011, z dne 6. novembra 2012). Takšno stališče je seveda popolnoma pravilno in k njemu ni kaj veliko dodati. Gre dejansko za elementarna vprašanja, glede katerih ne bi smelo biti dvomov že od začetka, ko so se pravde začenjale. Takšne narave je tudi vprašanje, ali se za odgovornost članov organov družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) uporabljajo splošna obligacijskopravna pravila ali pa po analogiji pravila delniškega prava (sodba III Ips 86/2004, z dne 24. maja 2004 in sodba VIII Ips 468/2007, z dne 10. februarja 2009). Tudi v teh primerih je Vrhovno sodišče zavzelo popolnoma pravilno stališče. To vprašanje je bilo pozneje še izrecno urejeno z zakonom (šesti odstavek 515. člena ZGD-1). Potem so tukaj vprašanja dovolj določne utemeljitve obrambnih navedb, s katerimi se je Vrhovno sodišče ukvarjalo proti koncu prejšnjega leta (sodba III Ips 57/2012, z dne 17. decembra 2012). Obsodilne sodbe, v zadevah, ki so bile do zdaj naštete, se večinoma nanašajo na primere, kot so malomarno blagajniško poslovanje ali pa neupravičena poraba sredstev družbe, pa tudi v primeru zavrnilnih sodb je šlo za preprostejše zadeve. Težje zadeve očitno šele prihajajo na Vrhovno sodišče. Zdaj so večinoma v fazi dokazovanja predpostavk odgovornosti v postopkih na prvi stopnji.
Prav zato so pomembne tiste revizijske odločbe, za zdaj še sicer zelo redke, v katerih se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z nekoliko težjimi "vsebinskimi" vprašanji. V njih je Vrhovno sodišče zavzelo nekatera stališča, ki bodo v pomoč sodiščem tudi pri reševanju težjih primerov. Ta so tudi analizirana v tem prispevku. Na prvem mestu je treba omeniti sodbo Ips 75/2008, z dne 21. decembra 2010. Veliko odškodninskih tožb je vloženih, in jih zagotovo veliko še bo, proti direktorjem v d. o. o. Zato je pomembno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 30/2012, z dne 17. julija 2012. Pri vprašanju, kateri organ ima pristojnost odločanja o uveljavljanju odškodninskega zahtevka, so bila sodišča doslej premalo pozorna. V zadevi III Ips 35/2008, z dne 5. oktobra 2010 se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z odškodninsko odgovornostjo zaradi nepravilno sestavljenega poročila. Tudi stališča te, sicer zelo skope sodbe so pomembna, čeprav jih je poznejši zakonodajni razvoj nekoliko relativiziral. V tej sodbi je po mojem mnenju problematično stališče, da je odgovornost uprave za letno poročilo odgovornost za rezultat. Sicer kakšnih večjih pomislekov zoper revizijske odločitve nimam. Namen prispevka je tako predvsem dodatno in nekoliko obširneje argumentirati revizijska stališča.
2. Člen 263 ZGD-1
Odškodninska obveznost menedžerjev je z zakonom posebej urejena. Osrednje mesto ima ureditev iz 263. člena ZGD-1, ki se uporablja tako za člane uprave delniške družbe (d. d.) kot za člane nadzornega sveta. Poleg tega se ta ureditev uporablja tudi za člane upravnega obora in izvršne direktorje v d. d., če ima družba enotirni sistem upravljanja, ter za poslovodjo in člane nadzornega sveta v družbi z omejeno odgovornostjo - d. o. o. (šesti odstavek 515. člena in 514. člen). Ureditev je kogentna in je niti s statutom niti s pogodbo o opravljanju funkcije ni dovoljeno spreminjati. Pravila prava družb o odgovornosti veljajo tudi, če je član uprave z družbo v delovnem razmerju. V prvem odstavku 263. člena so najprej opredeljena dolžna ravnanja, ki jih lahko razdelimo na dolžnost skrbnega ravnanja (angl. duty of care, nem. Sorgfaltspflicht) in na dolžnost zvestobe (angl. duty of loyality, nem. Treupflicht). Člani poslovodstva (in nadzornega sveta) morajo pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovne skrivnosti družbe. V drugem odstavku istega člena je odškodninska odgovornost opredeljena kot notranja odgovornost, to je kot odgovornost nasproti družbi, hkrati je vzpostavljena lastna pravna podlaga zahtevkov. Člani organov vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti. Odgovornost je torej krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 166/2003, z dne 3. julija 2003, potem ko je bilo to vprašanje v naši teoriji nekaj časa sporno. Tretji odstavek 263. člena se ukvarja z razlogi za izključitev odškodninske odgovornosti in določa pogoje, pod katerimi se lahko družba odreče zahtevku ali ga pobota. V četrtem odstavku pa je določeno, da lahko odškodninski zahtevek, ki ga ima družba, uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati.
Splošna ureditev je podobna ureditvi odgovornosti po § 93 nemškega zakona o delnicah (Aktiengesetz - nAktG), po kateri se je naš zakonodajalec očitno zgledoval, pa tudi ureditvi iz § 84 avstrijskega zakona o delnicah (Aktiengesetz - aAktG). Vendar je med našo in nemško ureditvijo kar nekaj razlik. Te so deloma posledica poznejšega razvoja v nemškem pravu, kateremu naš zakonodajalec še ni sledil, deloma pa tudi nedoslednosti našega zakona. Poudariti je treba predvsem, da pri nas (še) ni uzakonjeno pravilo podjetniške presoje (business judgment rule), tako kot je v Nemčiji (drugi stavek prvega odstavka § 93 nAktG), ampak je priznanje tega pravila prepuščeno sodni praksi. ZGD-1 tudi ne predpisuje obvezne odbitne franšize pri sklepanju zavarovanj D & O, tako kot določa nemški nAktG v drugem odstavku (tretji stavek) § 93. Pravila podjetniške presoje in obvezne odbitne franšize ne določa niti avstrijski AktG. V ZGD-1 tudi niso opredeljena tako imenovana posebna dejanska stanja (nem.: Sondertatbestände), kot je predvideno po tretjem odstavku § 93 nAktG in tretjem odstavku § 84 aAktG. To je bilo pri nas predvideno v prvotnem ZGD, pozneje pa je bila navedba posebnih primerov opuščena. Razlike so tudi glede uveljavljanja zahtevkov upnikov. V tem delu je naša ureditev pomanjkljiva, saj ne določa, kakšne pravne učinke imata sklep skupščine ter odrek oziroma pobot iz tretjega odstavka 263. člena (tukaj je v zakonu očitno napaka: namesto "jih pobota" bi moralo pisati "se poravna") odškodninskega zahtevka na zahtevke upnikov. ZGD-1 tudi ne določa roka za zastaranje zahtevkov po 263. členu, tako kot je to določeno v šestem odstavku § 93 nAktG in šestem odstavku § 84 aAktG. V obeh primerih velja enotni zastaralni rok 5 let. V Nemčiji velja izjema za javne družbe, za katere je ta rok podaljšan in znaša 10 let. Zanimivo je, da naš zakon določa zastaralni rok za odškodninske zahtevke v nekaterih posebnih primerih, kot so koncernskopravni zahtevki (četrti odstavek 543. člena, četrti odstavek 544. člena, drugi odstavek 547. člena, četrti odstavek 548. člena in prvi odstavek 559. člena ZGD-1), v 263. členu pa takšna določba manjka. Uporaba zastaralnih rokov iz splošnih predpisov, to je iz 352. člena OZ, ki razlikuje med subjektivnim (3 leta) in objektivnim (5 let), ni skladna z določbo 3. stavka tretjega odstavka 263. člena ZGD-1. Kakšen smisel ima, da skupščina odloča o soglasju k odpovedi zahtevku oziroma poravnavi v zvezi z njim (to lahko šele po preteku 3 let od nastanka zahtevka), če pa je povsem mogoče, da je zahtevek v tem času že zastaral.
2.1. Dolžnost skrbnega ravnanja
Uprava vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1), njeni člani pa morajo pri tem ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, kot izhaja iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. V skladu z večinskim stališčem v teoriji ima ta določba dvojni pomen: po eni strani določa merilo za presojo krivde, po drugi strani pa v obliki generalne klavzule opisuje objektivno dolžnost ravnanja. Iz te generalne klavzule nato sodna praksa in pravna teorija izpeljujeta številne konkretne dolžnosti ravnanja članov uprave, glede na okoliščine posameznega primera, kolikor niso kot take določene že z zakonom, statutom ali pogodbo o opravljanju funkcije (na primer pogodbo o zaposlitvi). Posamično določenih dolžnosti članov uprave sicer v zakonu ne najdemo prav veliko. Vrhovno sodišče vidi to kot problem naše zakonske ureditve (glej sodbo III Ips 75/2008, z dne 21. decembra 2010). Taki primer so recimo dolžnost pripravljanja in izvrševanja sklepov skupščine (267. člen), dolžnost poročanja nadzornemu svetu (prvi odstavek 272. člena ZGD-1), dolžnost prijave vpisa sprememb v sodni register (48. člen ZGD-1), dolžnost upravljanja tveganj (30. člen ZFPPIPP), priprava poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP), predlagalna dolžnost (38. člen ZFPPIPP). V teh primerih, v katerih so dolžnosti članov uprave specificirane že z zakonom in tudi s statutom ali pogodbo o opravljanju funkcije, ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo utemeljuje krivdo kot predpostavko odškodninske odgovornosti. V vseh drugih primerih, ko dolžnosti članov uprave niso določene na tak način (specificirano) in jih je treba glede na okoliščine posameznega primera šele izpeljati iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1, pa ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo ni le krivdno, ampak je hkrati tudi protipravno ravnanje. Predpostavki krivde in protipravnosti se torej v teh primerih, ki pa jih je dejansko večina, prekrivata.
Ali je določeno ravnanje v skladu s standardom ravnanja vestnega in poštenega gospodarstvenika, presojamo izključno na podlagi objektivnih meril (tako imenovano abstraktno merilo presoje). Vprašamo se, kako bi v konkretni situaciji ravnal nekdo, ki vodi podjetje primerljive velikosti, dejavnosti in tudi gospodarskega položaja, ki ima za vodenje podjetja vse potrebno strokovno znanje in izkušnje. Dejansko znanje in izkušnje osebe, katere odgovornost v konkretnem primeru presojamo, niso relevantne, če ne dosegajo zahtevanega standarda. Kot je pravilno poudarilo Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 75/2008, z dne 21. decembra 2010, se od članov uprave zahteva postrožena - profesionalna skrbnost ravnanja.
2.2. Dolžnost zvestobe
Dolžnost zvestobe na splošno pomeni, da morajo biti člani poslovodstva ter nadzornega sveta družbi lojalni in zmeraj delovati tako, kot zahtevajo njeni interesi. V prvem odstavku 263. člena ZGD-1 je izrecno določeno, da morajo člani organov vodenja ali nadzora ravnati v dobro družbe, zato ima dolžnost zvestobe v našem pravu neposredno zakonsko podlago. Poseben izraz dolžnosti zvestobe sta prepoved konkurence in dolžnost varovanja poslovne skrivnosti, ki sta pri nas z zakonom še posebej urejeni (39.-42. člen ZGD-1), kakor tudi prepoved trgovanja na podlagi notranjih informacij iz 382. člena ZTFI.
Dolžnost zvestobe ima dve razsežnosti, ki pa se deloma prekrivata. Prva je prepoved pridobivanja posebnih koristi: člani uprave, nadzornega sveta ali upravnega odbora ter izvršni direktorji ne smejo izrabljati svoje funkcije za doseganje lastnih koristi ali koristi kogarkoli drugega, katerega interesi so lahko v nasprotju z interesi družbe. Tipični primeri so izraba poslovnih priložnosti družbe, nadalje prejemanje podkupnin in že omenjena oblika zlorabe trga finančnih instrumentov, se pravi trgovanje na podlagi notranjih informacij. Druga razsežnost dolžnosti zvestobe pa se nanaša na preprečevanje in obvladovanje konflikta interesov, v katerem se lahko znajde član poslovodstva ali organa nadzora. V zvezi s tem kot izhodišče velja, da imajo v primeru takšnega konflikta interesi družbe v vseh ozirih prednost pred lastnimi interesi. V ZGD-1 so temu že od prej namenjene določbe o prenosu zastopniških pooblastil na nadzorni svet oziroma na njegovega predsednika, če gre za pravno razmerje med družbo in člani uprave (283. člen ZGD-1), določbe o odobritvi posojila (261. člen ZGD-1) ter prepoved konkurence (41. člen ZGD-1). S tem vprašanjem se podrobno ukvarja tudi Kodeks upravljanja javnih delniških družb z dne 8. decembra 2009. Z novelo ZGD-1D in nato še z novelo ZGD-1G pa je bilo reševanje tega problema pri nas še dodatno zakonsko urejeno (glej 38.a člen). Poudariti je treba zlasti dolžnost soglasja k določenim pravnim poslom, pri katerih obstaja konflikt interesov, in ničnost pravnega posla, če takšno soglasje bodisi organa nadzora bodisi skupščine ni dano. Glede na našo temo je zanimiv tudi osmi odstavek, po katerem odgovornost ni izključena, čeprav je dala k pravnemu poslu soglasje skupščina. 3. Posebne ureditve
Poleg splošne obstajajo še posebne ureditve odškodninske odgovornosti, vsebovane v ZGD-1 in v drugih zakonih. Posebne ureditve (lex specialis) izpodrivajo splošni pravni režim predvsem tako, da prebijajo pravilo o odškodninski odgovornosti kot notranji odgovornosti (vlagatelji, družbeniki in v nekaterih primerih tudi upniki lahko zahtevek uveljavljajo neposredno nasproti direktorjem in članom nadzornega sveta), izključujejo siceršnje razbremenilne razloge ali pa omejujejo obseg odgovornosti. V ZGD-1 urejeni posebni primeri odgovornosti so predvsem: odgovornost zaradi vpliva tretjih (264. člen - ta ureditev je pomanjkljiva, še posebej v tretjem odstavku, ki določa izključitvene razloge), koncernska odgovornost (543., 544., 547., 548. in prvi odstavek 559. člena) in odgovornost v zvezi s statusnimi preoblikovanji (594. - 596. člen). Med posebnimi ureditvami v drugih zakonih pa je treba omeniti zlasti ureditev odgovornosti v ZFPPIPP (priprava poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja, dolžnost pravočasne vložitve predloga za začetek stečajnega postopka, nedovoljena izplačila ali prevzemanje obveznosti po nastopu insolventnosti, kršitev načela enakega obravnavanja upnikov, omejitev odgovornosti), v ZTFI (prospektna odgovornost - tretji odstavek 58. člena, odgovornost v zvezi z objavo letnega poročila, konsolidiranega letnega poročila, polletnega poročila in vmesnega poročila poslovodstva - 115. člen) in v ZPre-1 (prospektna odgovornost v zvezi s prevzemno ponudbo - 29. člen in odgovornost v zvezi z mnenjem poslovodstva ciljne družbe o prevzemni ponudbi - 34. člen).
3. Posebne ureditve
4. Revizijske odločbe
4.1. Sodba III Ips 35/2008, z dne 5. oktobra 2010 - odgovornost za pravilno sestavo in objavo letnih poročil - notranja odgovornost
4.1.1. Dejansko stanje in utemeljitev sodbe
4.1.2. Odgovornost za rezultat
4.1.3. Notranja odgovornost
4.2. Sodba III Ips 75/2008, z dne 21. decembra 2010 - vodstvene naloge uprave, dolžnost nadzora, trditveno in dokazno breme v primeru omisivnih dejanj, pravilo podjetniške presoje
4.2.1. Dejansko stanje in utemeljitev sodbe
4.2.2. Vodenje poslov in vodenje družbe
4.2.3. Vodstvene naloge uprave
4.2.4. Dolžnost nadziranja
4.2.5. Trditveno in dokazno breme
4.2.6. K razlogom sodbe
4.2.7. Pravilo podjetniške presoje
4.3. Sodba III Ips 30/2012, z dne 17. julija 2012 - odločanje o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov proti nekdanjim poslovodjem v d. o. o.
4.3.1. Dejansko stanje in utemeljitev sodbe
4.3.2. O specifičnosti organizacijske strukture d. o. o.
4.3.3. Preventivna pristojnost
4.3.4. Zunanji pravni učinek
4.3.5. Razširitev na nekdanje poslovodje
4.3.6. Reševanje konflikta interesov
Več v članku > Peter Podgorelec: Odškodninska odgovornost članov poslovodstva - analiza nekaterih sodb Vrhovnega sodišča RS
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.