Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 96123/2010-192 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti ter med drugim odločilo (tudi) o obveznosti policije dati pravni pouk tekom opravljanja preiskovalnih dejanj (zbiranja obvestil).
Policija je namreč na podlagi kazenske ovadbe začela z zbiranjem obvestil o poslovanju družbe v letih 2002 in 2003. V ta namen so zasegli predmete in listinsko dokumentacijo, ker pa so opravljali samostojno preiskovalno dejanje, zanj niso potrebovali odredbe sodišča, prav tako pa jim je direktor pravne osebe dokumentacijo prostovoljno izročil.
V zvezi s tem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da mora policija skladno z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP - kadar pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), tej osebi, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo (pravni pouk). Ker takratni direktor obsojene pravne osebe ni bil osumljen storitve ali sodelovanja pri kaznivem dejanju, mu pravnega pouka ni bilo treba dati.
Vrhovno sodišče je prav tako kot neutemeljeno zavrnilo trditev, da bi bilo treba pravni pouk dati direktorju kot zastopniku pravne osebe, zoper katero se je vodil predkazenski postopek.
Že jezikovna razlaga četrtega odstavka 148. člena ZKP pokaže, da se ta določba ne nanaša na pravno osebo, saj je pravna oseba lahko pod pogoji, ki jih določa Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), odgovorna za kaznivo dejanje, ki ga stori druga oseba, medtem ko pravna oseba ne more storiti ali sodelovati pri kaznivem dejanju. Navedena določba je namenjena varovanju t.i. privilegija zoper samoobtožbo, to je pravice vsakogar, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde (četrta alineja 29. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS). Privilegij zoper samoobtožbo je dan le fizičnim osebam.
Takšna odločitev je skladna tudi s stališčem Ustavnega sodišča (odločba U-I-108/99 z dne 20. 3. 2003), in sicer, da se pravica iz četrte alineje 29. člena URS ne nanaša na pravne osebe. Tak sklep utemeljujeta tako besedilo kot namen varstva. Prepoved samoobdolžitve izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku in z njim povezanih preiskovalnih postopkih, bistvo privilegija pa je v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Tudi po ustaljeni presoji Evropskega sodišča za človekove pravice prepoved samoobdolžitve primarno zadeva spoštovanje volje obdolženca, da molči, njen namen pa je v varstvu obdolženca pred nedopustno prisilo s strani oblastnih organov.
Sodišče je zaključilo, da se določba četrtega odstavka 148. člena ZKP ne nanaša na pravne osebe, kar pomeni, da zastopniku pravne osebe ni potrebno dati pravnega pouka v primeru, ko policija zbira obvestila od njega, in so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katerega bi lahko bila odgovorna pravna oseba, ki jo zastopa. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.