Za kriminalne združbe je značilno, da kaznivih dejanj ne izvršujejo priložnostno, temveč gre za povezovanje oseb za trajno in organizirano delovanje. Nezakonita dejavnost je stalen (in izvrsten) vir zaslužka, izvršuje pa se skozi daljše obdobje. Združba je organizirana hierarhično, od članov se zahtevata molk in disciplina. Osebe, ki so vanjo vključene, imajo običajno dolgoletne izkušnje s tako dejavnostjo. Združba ščiti svoje člane navzven, pred drugimi kriminalnimi združbami. Varuje pa jih tudi tako, da jim zagotavlja zaščito pred organi pregona in pomoč v primeru kazenskih postopkov, v zameno pa se od članov zahteva lojalnost. V okviru združbe se izvršujejo huda kazniva dejanja, pri tem pa se ne ozirajo na državne meje. Za dosego svojega cilja pogosto ne izbirajo sredstev in se nasilja poslužujejo brez zadržkov.
Poglaviten problem pri odkrivanju in pregonu v boju proti organiziranemu kriminalu je, kako pridobiti zanesljive podatke o dejavnosti kriminalnih združb. Način njihovega delovanja namreč otežuje učinkovitost klasičnih preiskovalnih metod, omejen domet pa imajo tudi prikriti preiskovalni ukrepi. Pri zagotavljanju dokazov so ključnega pomena priče, predvsem take, ki so bile same aktivno vključene v nezakonito dejavnost. Z njihovimi informacijami lahko pride do razkritja združbe, v zameno pa te osebe pričakujejo, da bodo deležne nekaterih ugodnosti, predvsem v smislu odpustitve oziroma znižanja kazni ter zagotavljanja osebne varnosti. S sodelovanjem s pravosodnimi organi se namreč izpostavijo nevarnosti povračilnih ukrepov s strani svojih nekdanjih pajdašev.
Na ravni evropskih institucij je bilo sprejetih kar nekaj predpisov, ki države nagovarjajo k sodelovanju z osebami, ki so delovale v združbah za izvrševanje kaznivih dejanj, v zameno za ugodnosti glede kazni in zaščite. Svet Evrope temu področju namenja pozornost od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. Najpomembnejši predpis, ki ureja to področje, je Priporočilo (2005) o zaščiti prič in skesancev, njegova uporaba pa ni omejena na terorizem in organizirani kriminal, temveč se lahko uporablja za vsa kazniva dejanja. Pomen skesancev pri zagotavljanju dokazov v kazenskih postopkih pa je prepoznala tudi EU.
Kljub naraščanju števila držav, ki so vzpostavile programe za zaščito skesancev, pa se nekatere tej možnosti še vedno upirajo. Med razlogi za nasprotovanje takim dogovarjanjem so verjetno tudi moralni, saj se nekaterim zdi nesprejemljivo, da si oseba, ki je morda izvršila zelo huda kazniva dejanja, s sodelovanjem s pravosodnimi organi zagotovi bistveno nižjo kazen, kot bi jo sicer doletela.
Zakon o zaščiti prič
Slovenija se je državam, ki so vzpostavile sistem zaščite, pridružila leta 2005 s sprejetjem Zakona o zaščiti prič (ZZPrič). Ta predpis ureja pogoje in postopke za zaščito oseb, ki so ogrožene zaradi sodelovanja v kazenskem postopku. Skesanca opredeljuje kot osebo, ki se ji sme omiliti kazen, ker je kot storilec kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski združbi, razkrila podatke oziroma preprečila nadaljnje izvrševanje teh dejanj in je zato ogrožena.
Postopek odločanja se začne na iniciativo pristojnega državnega tožilca, ki generalnemu državnemu tožilcu da pobudo za vključitev skesanca v program zaščite. Vključitev mora biti prostovoljna, zato je treba od skesanca pridobiti pisno soglasje, pred tem pa ga je treba seznaniti s posledicami njegove odločitve. Eno poglavitnih vprašanj, ki ga je treba razčistiti v tej fazi, je, ali je skesanec sposoben dati pomembne in zanesljive podatke, torej vprašanje njihove verodostojnosti. Da bi se preverilo, kaj ve povedati o kaznivem dejanju, storilcih in drugih pomembnih okoliščinah, mora tožilec od skesanca pridobiti izjavo.
O podelitvi statusa odloča komisija za zaščito prič na predlog generalnega državnega tožilca. Za zaščito morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
- v teku je predkazenski ali kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katerega se lahko odredijo prikriti preiskovalni ukrepi;
- oseba ima informacije o tem kaznivem dejanju, storilcu ali drugih pomembnih okoliščinah;
- brez njenega sodelovanja ni mogoče preiskati oziroma dokazati kaznivega dejanja ali preprečiti njegovega nadaljnjega izvrševanja;
- zaradi takega sodelovanja obstaja resna nevarnost za njeno življenje ali telo oziroma življenje ali telo druge ogrožene osebe;
- take nevarnosti pa ni mogoče odvrniti brez izvajanja programa zaščite.
Nekateri ukrepi, ki se izvajajo v programu zaščite, so usmerjeni v prikritje identitete skesanca in obsegajo njegovo preselitev in zagotovitev prirejenih dokumentov ter spremembo identitete. Da bi preprečili ugotavljanje, kjer se taka oseba nahaja, sta onemogočena posredovanje osebnih podatkov in nadzor poizvedb po evidencah. Za potrebe sodnega postopka sta predvidena prikritje identitete ter uporaba telefonske in videokonference. Za Slovenijo, kjer izstopa vsak prišlek, je posebnega pomena možnost mednarodne izmenjave oziroma premestitve skesanca zunaj območja Republike Slovenije na podlagi dvostranskih mednarodnih sporazumov. V program zaščite so lahko vključene tudi osebe na prestajanju zaporne kazni. Ta čas je z vidika zagotavljanja zaščite posebej občutljiv, saj zaporniki osebam, ki sodelujejo s pravosodnimi organi, niso pretirano naklonjeni. Zato je predvideno izvajanje ukrepov v zaporu. Osebi v programu pa se mora do trenutka njene ekonomske osamosvojitve nuditi tudi ekonomska in socialna podpora.
Več v članku > mag. Tanja Frank Eler: Vloga in položaj skesancev pri pregonu hudih kaznivih dejanj
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
