Vrhovno sodišče je s sodbo X Ips 261/2013 zavrnilo revizijo, s katero je revident zahteval ugotovitev nezakonitosti in nepravilnosti odločbe davčne uprave pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost. Tako davčna uprava, kot sodišče v sodnem postopku na prvi stopnji je zavrnilo tožbo z obrazložitvijo, da je bil revidentu pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV, ki ga je odbijal kot vstopni DDV na podlagi računov, ki sta jih izstavila dobavitelja, saj računi ne izpolnjujejo predpisanih sestavin iz 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Po mnenju davčnega organa in sodišča prve stopnje je v predmetni zadevi šlo za t.i missing traderja.
V revizijskem zahtevku, ki ga je revident vložil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in presoje pravilnosti postopka, je navajal, da so bili računi, na podlagi katerih je uveljavljal odbitek vstopnega DDV, popolni, saj naj bi vsebovali vse zakonske sestavine.
Vrhovno sodišče je tako presojalo pravico davčnega zavezanca do odbitka vstopnega DDV, za kar morajo biti komulativno izpolnjeni in sicer:
1) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca;
2) da ima davčni zavezanec ustrezni račun;
3) da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij;
4) da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višji v dobavni verigi.
Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV morajo biti izpolnjeni vsi pogoji (s tem, da je 4. pogoj „negativni“ pogoj, ki za uveljavljanje pravice do odbitka ne sme biti izpolnjen). Če torej eden izmed pogojev ni izpolnjen (oziroma v primeru 4. pogoja, če je izpolnjen), davčnemu zavezancu pravica do odbitka vstopnega DDV ne gre in davčnim organom in sodišču izpolnjenosti drugih pogojev niti ni treba ugotavljati.
Tudi Vrhovno sodišče je presodilo, da izdani računi, na podlagi katerih naj bi revident plačal določena gradbena dela, nimajo vseh obveznih sestavin, kot jih določa prvi odstavek 82. člena ZDDV-1 in 226. člen Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Oba navedena predpisa vsebinsko identično določata obvezne sestavine računov in sicer količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev ter datum, ko je bila opravljena dobava blaga, ali datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana, ali datum, ko je bilo opravljeno predplačilo. Računi, ki sta jih izdala dobavitelja v predmetnem sporu, so bili preveč splošni in iz njih ne izhaja obseg in vrsta opravljenih storitev ter tudi ne datum opravljenih storitev.
Sodišče je tako kot neutemeljeno zavrnilo revizijski ugovor, da datuma storitve oziroma končanja storitve, ob navedbi datuma izdaje računa, ni bilo treba posebej navajati, saj izhaja nasprotno iz 81. in 82. člena ZDDV-1. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do »vedenja« revidenta, da sodeluje pri davčni goljufiji, saj za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV zadostuje, da je izpolnjen samo en izmed zakonskih pogojev. Vrhovno sodišče je tako potrdilo, da je davčni organ revidentu pravilno odmeril DDV, ki ga je ta predhodno odbijal kot vstopni DDV.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
