Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 169/2013 presojalo situacijo, ko si nasproti stojita na eni strani zahteva nadrejenega (sicer ne izrecno izražena, pač pa pričakovana), naj delavec opusti nadzor, in na drugi strani delavčeva dolžnost vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi.
Delavec je namreč med opravljanjem nočne službe preko monitorja opazil, da je na območje vstopil njegov nadrejeni J. A. v spremstvu dveh neznanih moških. Tožnik je želel vedeti, po kaj so prišli, nakar mu je J. A. pojasnil, da bodo odpeljali kombi, ki je prodan. Tožnik je zaradi dvoma poklical direktorja, ki mu je zagotovil, da je kombi res prodan. Ker mu niso pokazali ustreznih papirjev, je obvestil policijo in zoper J. A. podal kazensko ovadbo. Ob tem je bil opozorjen na posledice krive ovadbe.
Toženec - delodajalec, je v zvezi s tem navajal, da je delavčevo dejanje predstavljalo kršitev delodajalčevih navodil, saj je bilo navodilo direktorja, da J. A. lahko odpelje vozilo, jasno, prav tako pa tožnik ni imel pravice vpogleda v kakršnekoli listine o tem, ali je vozilo res prodano niti ni imel pravice dvomiti v ustno pojasnilo nadrejenega. Zato mu je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, njegova dejanja pa naj bi imela znake kaznivega dejanja krive ovadbe iz 283. člena KZ-1 (odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR), hkrati pa naj bi tudi naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).
Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je tožnik opravljal svoje delo in delovnih obveznosti ni kršil. Revizijsko sodišče s to presojo soglaša. Reakcija tožnika s kazensko ovadbo je bila morda res skrajni ukrep, vendar pa glede na nenavadne okoliščine in posledice, ki bi nastale, če bi se tožnikov sum izkazal za upravičenega, ne nerazumna. Vsekakor pa ne taka, da bi mu bilo mogoče očitati hujše kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče se prav tako strinja s presojo drugostopenjskega sodišča, da odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker kršitev, ki naj bi jo storil tožnik, nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja.
Pri opredelitvi „voljnega elementa“ kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje krive ovadbe tisti, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Znaka tega kaznivega dejanja sta torej dva: dejanje, ki se naznanja, se mora preganjati po uradni dolžnosti, storilec pa ve (direktni naklep!), da ga naznanjeni ni storil. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik naznanil tatvino, kar je dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, medtem ko direktni naklep ni bil ugotovljen. Zaradi navedenega tudi odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, saj direktni naklep kot eden od znakov kaznivega dejanja ni bil ugotovljen.
Vrhovno sodišče je sledilo tudi ugotovitvam drugostopenjskega sodišča v zvezi z (ne)obstojem odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Presodilo je, da je tožnik v danih razmerah ravnal razumno in skrbno ter v zaščito premoženja tožene stranke. Delavec zgolj opravljal svojo dolžnost vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi.
Vrhovno sodišče je glede na navedeno potrdilo, da odpovedni razlog ni obstajal in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je sodišče zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
